V zagovor tehnologije in sproščenega brezdelja

Težko je verjeti, da so bili ljudje še pred nekaj desetletji prepričani, kako bodo prihodnji rodovi živeli bolj ležerno: tehnološki napredek naj bi poskrbel za krajši delavnik (okrog tri ure dnevno, pa še to po lastni želji), ljudje pa se bodo lahko ukvarjali s stvarmi, ki jih resnično veselijo.

Takšna napoved se je uresničila le deloma, življenje pa je postalo vse hitrejše. Ljudje podcenjujemo število ur,  ki jih preživimo v digitalnem svetu, življenje brez pametnega telefona pa dandanes že nakazuje ekscentričnost, družbeno marginalizacijo ali starost.  Kot gnilo jajce, ki nekako ne paše zraven. Obenem nekateri mislijo, da digitalno življenje – poplava informacij in stalna motnja družbenih omrežij – ogroža refleksijo, ki jo dovoljuje tiho branje, istočasno pa nas sili h hitrejšemu in bolj površnemu branju. (Mimogrede, o preteklih revolucijah v branju zanimivo razglabljajo pri Nautilusu.)

Živimo v družbi, ki verjame, da hitrejše opravljanje stvari (s pomočjo tehnoloških pripomočkov) omogoča več prostega časa in s tem tudi kvalitetnejše življenje. Na ta način digitalna tehnologija implicitno obljublja krčenje prostora in časa. Vendar pa odgovor na čedalje zahtevnejši življenjski tempo in boljši izkoristek časa ni v večji hitrosti. Tudi porast takšnih in drugačnih appov za boljši izkoristek časa ter tehnološki napredek sam po sebi ni kriv za slabšo kvaliteto življenja. Še vedno imamo na voljo 24 ur v dnevu, 7 dni v tednu in 12 mesecev v letu. Tehnologija ne živi svojega življenja: tu je zaradi nas in se giba po krivulji, kot jo narekujejo želje in potrebe potrošnikov. Mi sami odločamo o svojem digitalnem življenju. Morda je čas, da odložimo svoje pametne telefone, nehamo slikovno ovekovečevati najmanjše pripetije v življenju in živimo v trenutku.

V zadnjih nekaj tednih, ko sem nehote opravljala nekakšen polovičarski digitalni detoks (beri: doma ni bilo interneta in televizije), sem na lastno pest občutila, da je brezdelje najboljši zaveznik ustvarjalnega razmišljanja. (Človek pravzaprav nima razčiščenega prav ničesar in že samo nevedenje zastavlja veliko vprašanj.) Na sorodno tematiko sem naletela tudi v knjigi Miljenka Jergovića z naslovom Buick Rivera, ki sem jo prebrala te dni (in jo, kot vse Jergovićeve knjige, toplo priporočam). Glavni protagonist Hasan Hujdur, bosanski izseljenec v Ameriki, razmišlja takole:

V Ameriki ljudje nikoli ne čakajo, da mine čas, niti ne vedo, kaj naj bi tako čakanje pomenilo. Vedno kaj delajo ali se s čim zamotijo, jedo, se učijo kitajščine ali, če so že v penziji, pripravljajo izpite za dopisni študij elektrotehnike. V prvem obdobju je Hasan Hujdur po tem vprašanju hotel postati Američan, (…) potem pa je sčasoma dojel, da čakanje pogreša in da se nič ne zgodi. Mine življenje, gredo leta, da jih človek niti ne občuti, pa se počasi začne nostalgično ozirati za vsem tistim, kar se mu je dobrega zgodilo, celo za tistim slabim in grdim, ker se mu tudi to sredi pobeglega časa zdi dobro. Ne mores živeti, če imaš izpoljen vsak trenutek; malo delaš, malo počivaš in malo spiš, toda veš za vsako sekundo, čemu je namenjena in kakšno funkcijo ima. Človek potebuje ure in dneve – nekateri potrebujejo leta – ki nimajo nobenega namena, ki se vlečejo počasi in nikakor ne minejo. Potrebuje dolgčas, ki se prenaša z lahkoto, in čakanje, da se nič ne zgodi, ko čas komaj mineva in samo na grozo fizikov ne ugasne. Poleni se in stoji, dneve se sonce ne pomakne dlje od poldneva, nobeno živo bitje se ne premakne in vse je tako, kot bi gledal travo, kako raste. Vedno je enaka, ali verjameš, da raste prav zdaj, ko čakaš nanjo in se ti zdi, da se je tudi njej ustavil in da se ne bo premaknil niti za sekundo, vse dokler se ti ne premakneš, dokler se ne odločiš, da je bilo dovolj in da je treba nekaj narediti. Ko je človek sam s seboj in ko iz glave vrže vsako skrb in moranje, izgine tudi čas. Tedaj lahko misliš, kar hočeš, ker je vsaka misel hitrejša od njega. Če ne bi bilo nečesa, kar te goni od znotraj, se ne bi nikoli več niti premaknil. Brez skrbi in moranja se nebeška telesa ne bi vrtela drugo okrog drugega in okrog samih sebe, človek se ne bi staral in ne bi pogrešal v prazno porabljenih let, tistih let, ko je nekaj poskušal, a se je izkazalo za nesmiselno, ko je prišel na cilj. Ni ti žal za dni, ko nisi delal ničesar, temveč si čakal, da mine čas, žal ti je za tista leta, ko si hotel nekaj od sebe. V izpolnjenih življenjih in naprednih družbah je čakanje trpljenje in ponižanje. Ne počutijo se dobro, če predoglo čakajo metro ali avtobus, vrste pred okenci jih spravljajo v norost in vsako nenačrtno zapravljeno uro obračunavajo, kakor da imajo taksimetre v glavi. Zato jim čas beži.

Prekoračen limit za bulšit

Ljudje smo obsedeni z informacijami in želimo biti vedno na tekočem. Novice pogosto preverjamo takoj, ko se zbudimo in zvečer preden zaspimo, kadar nam je dolgčas in ko imamo kakšen prost trenutek med vsakodnevnimi opravili. Kadar česa ne vemo, se takoj posvetujemo z Googlom, po drugi strani pa konstanten dotok informacij na družbenih omrežjih mnoge spravlja v slabo voljo in nevoščljivost.

Vzporedno s tem pa se novice vse bolj osredotočajo na negativne dogodke: vsakodnevno poslušamo o naravnih katastrofah, ki so ubile toliko in toliko ljudi, o eksplozijah in napadih na drugem koncu sveta, o športnih dosežkih in smrti priljubljenih zvezdnikov. Aktivno spremljanje novic je postalo nujen predpogoj za modernega človeka, hkrati pa je tudi merilo, po katerem merimo razgledanost drugih. 

Po pravici povedano pa so vse te informacije povsem nekoristne na dolgi rok. Vse, kar pravzaprav dobimo od aktivnega spremljanja novic, je čedalje bolj zagrenjen in ciničen odnos do sveta. Mediji namreč ne poročajo samo o realnem svetu, temveč ga tudi soustvarjajo. Sploh slovenski medijski prostor človeka vedno znova spravlja v slabo voljo in kmalu dosežeš točko, ko si do grla sit vedno istih razprtij. Javni diskurz pogosto spominja na gostilniška prerekanja, kjer vpijejo vsi povprek in mlatijo prazno slamo. Če dobro pomislimo, je imel Vlado Miheljak še kako prav, ko je pred leti zapisal, da je slovenski politični prostor kraj, kjer se ves čas nekaj dogaja, a se nikoli nič ne zgodi in ne dokonča.

Zakaj bi si človek torej sploh želel biti na tekočem? In kako preživeti v poplavi informacij?

Čedalje bolj se nagibam k mišljenju, da morda za prebiranje novic velja: “Manj je več.” Nikakor se ne gre odpovedati vsem novicam, treba je biti samo bolj izbirčen, kje jih prebiramo. Čas je dragocena dobrina, ki je ne moremo dokupiti po potrebi. Torej je smiselno, da smo pozorni, kako preživljamo svoje ure in dneve. Morda velja, da manj kot prebiramo novice, ki bi skrbele za stalen dotok slabe volje, bolj svetel in neobremenjen (a ne nujno naiven!) bo postal naš odnos do sveta.

V dobi, kjer si vsi sposojajo (sposojamo?) miselnost drug drugega, bo naš čas bolje izkoriščen, če poskušamo sami izoblikovati svoja mnenja. Prav tako ni potrebe, da svoja stališča oblikujemo v enem dihu: prokrastinacija (oziroma odlašanje ali zavlačevanje po naše) zna spodbujati bolj inovativno razmišljanje. Zato raje hitimo počasi: stvari, ki jih želimo obvladati, ne prenašajo polovičarstva.

Neznosna teža bivanja

Delaj tisto, kar imaš rad, in nikoli več v življenju ti ne bo treba delati. Ali: Nobeno delo ni težko, če ga imaš rad. Sorodno: Kar se mora, ni težko. Gre nekako takole: če si za poklic izbereš nekaj, kar z veseljem počneš, ti delo ne bo v breme, nobena prepreka ne bo nepremostljiva in postal boš neusahljiv vir energije. Tako vsaj trdijo skorajda vse knjige za osebno rast. Naj kot primer služi odlomek iz popularne knjige Menih, ki je prodal svojega ferrarija, ki sem jo brala pred kratkim:

Once you find out what your life’s work is, your world will come alive. You will wake up every morning with a limitless reservoir of energy and enthusiasm. All your thoughts will be focused on your definite objective. (…) When you figure out what your main aim or destiny really is, you will never have to work another day in your life. (…) The purpose of life is a life of purpose.

Lepo in prav (celo strinjam se z zadnjim stavkom), a vendar nas življenje uči drugače. Vprašanje pa si zagotovo zasluži razmislek, če upoštevamo, da smo v službi vsaj tretjino delovnega dne, s svojimi sodelavci pa preživimo več časa kot s partnerjem in družino.

Naši odnosi (do ljudi, dela in vsega ostalega) potekajo ciklično: so obdobja, ko smo polni navdušenja in motiviranosti, spet drugič naveličani, tretjič pa polni samoizpraševanja, kam sploh pelje vse skupaj. Misel, da z brezpogojno ljubeznijo pride vse zlahka in brez odrekanja, je verjetno eden najhujših klišejev, s katerim se ljudje posiljujemo zadnje čase. Kot da po doseženem cilju, sanjski poroki in vsesplošni sreči (na koncu disneyjevih pravljic in sodobnih romantičnih komedij) ni nobene prepreke več in vsi živijo srečno do konca svojih dni.

Vse to se navezuje na nek drug moderen pojav, da ljudje dandanes nismo zadovoljni z ‘dovolj’. Če namreč nismo zadovoljni vedno in povsod, je zagotovo nekaj narobe. Morda bi pa vseeno morali početi kaj drugega ali pa najti drugega partnerja. Vedno mislimo, da se za vogalom skriva še boljše. Odtod tudi nezmožnost, da bi se odločali med številnimi izbirami (vse od praškov in restavracij pa do izbire poklica in partnerja). Tudi milenijci (tj. tisti, ki so rojeni med leti 1980 in 2000), ki bodo kmalu tvorili večinski delež delovno aktivnega prebivalstva, si v prvi vrsti želijo osebne in poklicne izpopolnjenosti ter maksimalno izkoriščenega časa, denar pri vsem tem pa je sekundarnega pomena. 

Naši starši so imeli zagotovo prav, ko so nam svetovali, naj si za poklic izberemo nekaj, kar nas veseli. Na ta način bo (ali naj bi) ljubezen do dela odtehtala morebitne ovire med delom in na delovnem mestu samem. Pozabljamo pa, da nobena poklicna pot – še posebej uspešna – ni postlana z rožicami. Vprašanje se torej že dolgo ne glasi več: ‘Kaj si želim v življenju?’, saj bodo odgovori minimalno odstopali med seboj (kaj si ne želimo vsi zanimive službe, dobre plače, zabavne hobije, atraktivnega partnerja, zveste prijatelje in zdrave družine?). Precej boljši odgovor bomo dobili, če se vprašamo: ‘Za katero stvar sem pripravljen trpeti?’

Sreča je pač pogojena z naporom. (Ni zastonjskih kosil, kot pravijo ekonomisti.) Če želiš živeti na visoki nogi, bodi pripravljen delati bolj zagreto kot drugi. Če želiš postavo, ki bi obnorela nasprotni spol in hkrati spravljala v zavist pripadnike istega spola, ne gre brez fizične aktivnosti, napadov lakote in vsesplošne zoprnosti. Če želiš usvojiti nove spretnosti, pa ne bo šlo brez dolgih ur vaje in učenja (vsaj 10.000 ur za mojstrstvo, če gre verjeti Maxwellu). Kvaliteto življenja ne določajo naše dobre izkušnje, temveč načini, kako smo premagali slabe.

Torej – stisni zobe in bodi potrpežljiv. Pritoževati se zna vsak.

Sram ob storjenih napakah in neuspehu

“Užaljen človek strašno težko prenese, kadar začnejo nanj vsi gledati kot njegovi dobrotniki,” se je zapisalo velikemu Dostojevskemu v Bratih Karamazovih. Na neki drugi točki dodaja: “Za to, da bi lahko vzljubil človeka, se mora ta skriti, brž ko pa pokaže svoj obraz, ljubezen umre.”

Ni skrivnost, da človek pogosto ne razume samega sebe, kaj šele drugih. Pehanje za uspehom načeloma proslavljamo in odobravamo, medtem ko še nisem slišala za človeka, ki bi lastne neuspehe prenašal dobre volje ali bil nanje ponosen. (Toliko torej o tem, da kar te ne ubije, te naredi močnejšega.) Tudi kadar v pogovoru pride do nesoglasja, najprej pomislimo, da je sogovornik neveden (češ, “ko bom predstavil svoje stališče, si bo že premislil”), potem ga označimo za idiota (“kljub istim informacijam, kot jih imam jaz, ne pride do istega zaključka – kakšen kreten!”), navsezadnje pa, ko se zavemo, da naš sogovornik ni neveden niti neumen, zaključimo, da sicer ve, da imamo prav, a vseeno zlobno “goni svoje”.

Malo stvari na tem svetu pa se primerja z občutkom sramu in krivde, ko ugotovimo, da se pravzaprav motimo mi. Morda ga preseže samo občutek velike razdraženosti, kadar se znajdemo v slepi ulici in nas življenje pomanjša, bližnji pa nam na vsak način želijo pomagati. Nemočnost pač ne pristaja nikomur.

Ko odraščamo, se neuspeh pojavlja kot nekaj nedvoumnega in javnega, starejšim pa se stiske mladih zdijo nepomembne in majhne (kaj pa je tisti cvek, neuspešen izpit ali če te simpatija ne mara – vse življenje je še pred tabo). Spodrsljaji niso nič manj redki kasneje – od tega, da se nam vic ne posreči ali pa nepazljivo zinemo kakšno skrajno neumnost -, vendar se osramoščenost in krivda ob neuspehih umakneta z oči drugih. Še do pred kratkim trdne vezi se skrhajo, saj te ljudje pustijo na cedilu (in ti razočaraš druge); razmerja propadajo; številni znanci, za katere mislimo, da so rojeni bebci, imajo lagodnejše življenje; mi sami pa pravzaprav nismo tista  ‘prekrasna in unikatna snežinka‘, kot so nam obljubljali.

Utrnila se mi je misel, da nas naše napake in pomanjkljivosti bolijo zato, ker (preveč) zaupamo v svojo pamet. Kako tudi ne bi, saj so nas vzgajali v veri, da se je smiselno zanašati samo nase in to kljub temu da vsakdo s pet minut časa lahko pride do sklepa, da je občutek sramu in nezadostnosti samo stvar naše nečimrnosti in prizadetega ega. Če na svoje življenje gledaš nekje z vesolja ali neskončnosti časa, so skrbi, občutek krivde in žalost povsem nepomembni, zato zanje ni vredno izgubljati časa.

Neuspeh je samo drugo poimenovanje za večino življenja: veliko stvari, ki se jih lotimo, se konča neuspešno, vsaj v naših očeh. Širše gledano, le peščica izbrancev živi takšno življenje, kot so ga sanjali kot mulci. Še uspešni in bogati ljudje se večinoma počutijo kot zgube, prav zato, ker imajo za seboj nešteto neuspehov (mi pa seveda zanje slišimo ob prvem uspehu in preklinjamo srečno zvezdo, ki jim je podarila neproblematično življenjsko pot, posuto z mavrico in konfeti). Vsi se motimo in vsi se počutimo nezadostne, nekateri imajo samo boljši PR, ki je plačan zato, da vzbuja slabo vest in nevoščljivost.

V iskanju ustrezne definicije

Poznate slaven citat Simone de Beauvoir, da se ženska ne rodi kot ženska, ampak to šele postane? Dobivam občutek, da je del družbe že prerastel to mišljenje, sploh tisti, ki je obseden z über-PC (politically correct) govorico (in zaradi katerega se številnim izmed nas pogostokrat obrača). Vse odkar je Bruce Jenner postal(a) Caitlyn Jenner in še Applova Siri opozarja, da je Caitlyn ženskega spola pa se je svetu sploh zmešalo.

Omenjena tranzicija se ni dotaknila le neenakosti med spoloma, temveč je zastavila pomembno vprašanje: kaj v današnjem času pomeni biti ženska? Kakorkoli jo namreč opredelimo, se ne moremo izogniti temu, da nekoga užalimo. Če žensko opredelimo po zunanjem izgledu glede na nek standard, ki ga sezonsko vsiljujejo mediji, smo seksisti; če se ženska ne brije pod pazduho in ne skrbi za zunanjo podobo, se vede ‘neženstveno’ in velja za možačo. Če jo definiramo kot osebo, ki lahko rodi potomce, izključimo tiste ženske, ki ne morejo zanositi ali pa se odločijo za posvojitev. Včasih ženske obsojamo, če kažejo preveč čustev ali pa jih označujemo kot brezčutne, če jih kažejo premalo. Zgražamo se nad tistimi, ki se odločijo biti gospodinje (češ, za to se pa sufražetke že niso borile!) niti ne razumemo tistih redkih, samozadostnih žensk, ki kariero postavljajo pred tradicionalno vlogo varuhinje domačega ognjišča.

Ob diskutiranju teh poant je moj fant pripomnil, da tudi moškega ne moremo definirati po bioloških, kulturnih, idr. kriterijih. Dam mu povsem prav. Moški so v isti meri (ali še celo bolj) podvrženi stereotipom. Če nič drugega, ima trikrat več moških kot žensk operacijo prilagodbe spola (gender reassignment surgery), to pa zagotovo ne zato, ker se ženskam godi tako dobro. Še vedno je bolj sprejemljivo, da ženske oponašajo moško vedenje in karakteristike kot pa obratno. Kot pravi Chimamanda Ngozi Adichie v enem boljših govorov na TED-u:

We define masculinity in a very narrow way, masculinity becomes this hard, small cage and we put boys inside the cage. We teach boys to be afraid of fear (…), of weakness, of vulnerability. We teach them to mask their true selves. (…) What if both boys and girls were raised not to link masculinity with money? What if the attitude was not ‘the boy has to pay’ but rather ‘whoever has more should pay’? (…) The more ‘hard-man’ the man feels compelled to be, the weaker his ego is.

Podobno velja za ženske, ki jih vzgajamo za polarno nasprotje moškega. Vendar pa žensk ne pomanjšuje in kategorizira samo družba, temveč to počnemo same od sebe in še posebej medsebojno. Resnično – če smo se razvili kot družba in se je položaj žensk izboljšal v zadnjih nekaj desetletjih, se naši koncepti o spolu zagotovo niso.

We teach girls to shrink themselves, to make themselves smaller. We say to girls: ‘You can have ambition, but not too much. You should aim to be successful, but not too successful, otherwise, you will threaten the man.’ If you are the breadwinner in your relationship with a man, you have to pretend that you’re not, especially in public, otherwise you will emasculate him. (…) We teach females that in relationships, compromise is what women do. We raise girls to see each other as competitors (…) for the attention of men.

Eden bolj vročih odzivov na zgoraj omenjeno transseksualno sago zavzema pozicijo, da transseksualnci ne smejo imeti pravice definirati, kaj pomeni biti ženska:

People who haven’t lived their whole lives as women, whether Ms. Jenner or Mr. Summers, shouldn’t get to define us. That’s something men have been doing for much too long. And as much as I recognize and endorse the right of men to throw off the mantle of maleness, they cannot stake their claim to dignity as transgender people by trampling on mine as a woman.

Their truth is not my truth. Their female identities are not my female identity. They haven’t traveled through the world as women and been shaped by all that this entails. They haven’t suffered through business meetings with men talking to their breasts or woken up after sex terrified they’d forgotten to take their birth control pills the day before. They haven’t had to cope with the onset of their periods in the middle of a crowded subway, the humiliation of discovering that their male work partners’ checks were far larger than theirs, or the fear of being too weak to ward off rapists. (…)

The “I was born in the wrong body” rhetoric favored by other trans people doesn’t work any better and is just as offensive, reducing us to our collective breasts and vaginas. Imagine the reaction if a young white man suddenly declared that he was trapped in the wrong body and, after using chemicals to change his skin pigmentation and crocheting his hair into twists, expected to be embraced by the black community.

… kar pa spet zveni kot poveličevanje (večinoma neprijetnih) izkušenj žensk. Menim, da ne bi smeli pristati na opredeljevanje spolov glede na neprijetne izkušnje, ki se tipično pojavljajo pri predstavnikih ene ali druge skupine.

Po vsem tem sem prišla do naslednjega zaključka: vse dokler nam je ob rojstvu določen spol, bodo neobhodno obstajale velike osebne stiske glede spola, žal pa ne bo prizanešeno niti z idiotskimi komentarji. Podobno kot ima (oziroma naj bi imel) vsakdo pravico do svobodne izbire poklica, veroizpovedi, partnerja, načina smrti in reprodukcije (vse so vsaj za moje pojme neločljivo povezane z nedotakljivostjo človekove zasebnosti in življenja), je povsem stvar posameznika, ali se opredeli kot moški ali ženska. In, seveda, da si ustrezno prikroji družbene definicije moški/ženska.

Kako preživeti v poplavi informacij

Z zgornjim vprašanjem se ukvarjam že kar nekaj časa. Če se omejim samo na internetne navade: kolikokrat imamo odprto samo eno okence v brskalniku in kolikokrat preberemo vsebino posameznega članka v celoti? Iz pogovorov opažam, da ima večina izmed nas vedno odprtih več okenc in da smo zelo aktivni pri stiskanju control + D, češ, bom že prebral drugič, ko bo več časa in miru. Meje so postale nejasne, zabrisane: dopoldan nas prijatelji zlahka kontaktirajo na službeni mail, šef pa nas lahko pokliče na mobilnik tudi ob desetih zvečer. Vsi novi projekti in zadolžitve pa bi morali biti opravljeni že včeraj.

Je že res, da smo zaradi tehnoloških napredkov postali razvajeni in da vselej pričakujemo takojšje zanesljive informacije, ki pa naj ne bi presegale 140 znakov ter tako učinkovito in hitro povzele bistvo. Naš attention span je postal krajši od zlate ribice. (Kam to pelje preiskovalno novinarstvo in daljše reportaže je druga zgodba; zanimiv je tale članek o novinarjih, ki si vzamejo par mesecev ali celo let za svoje zgodbe, t.i. slow-journalism.)

Seveda ne bo nikogar presenetilo, da se načina branja vsebine na papirju in na internetu razlikujeta. Kadar beremo tekst na zaslonu, smo nagnjeni k povzemanju in iskanju ključnih besed: daljše kot so vrstice, bolj smo nagnjeni k temu, da samo preletimo tekst (bojda se več kot polovica obiskovalcev na posamezni internetni strani zadrži manj kot 15 sekund). Za razliko pa naj bi imele tiskane knjige nostalgično noto, zaradi česa bomo besedilo bolje razumeli in si ga tudi bolj zapomnili.

Vedno mi je šlo izredno na živce, ko med branjem neke internetne strani hkrati pregledujem še Facebook, lajkam in komentiram, odgovarjam na smse, iščem in loadam filme pa še berem časopise in revije (TV me še vedno ne gane kaj preveč), na koncu pa niti ne vem, kam so šle vse ure v dnevu. Ker ne verjamem v samoizgnanstvo z družbenih omrežij in interneta (ni to nekako pljuvanje v lastno skledo?), sem se ob začetku poletja vrnila k branju knjig. Prvi korak okrevanja je namreč prepoznati in priznati problem (baje). Vse skupaj je izgledalo kot nekakšen trening koncentracije: poskušala sem se osredotočiti na eno stvar, vsaj za par minut, in si prepovedala multitasking. Zveni sila preprosto, a kot je nekdo ugotovil že pred mano, je to strašno težko in mukotrpno, vsaj na začetku:

Most nights last year, I got into bed with a book — paper or e — and started. Reading. Read. Ing. One word after the next. A sentence. Two sentences.

Maybe three.

And then … I needed just a little something else. Something to tide me over. Something to scratch that little itch at the back of my mind— just a quick look at email on my iPhone; to write, and erase, a response to a funny Tweet from William Gibson; to find, and follow, a link to a good, really good, article in the New Yorker, or, better, the New York Review of Books (which I might even read most of, if it is that good). Email again, just to be sure.

I’d read another sentence. That’s four sentences.

It takes a long time to read a book at four sentences per day.

And it’s exhausting. I was usually asleep halfway through sentence number five.

In vendarle je sčasoma postalo bolje. Če merim svoj uspeh po številu prebranih knjig, sem bila razmeroma uspešna: 6 v juliju, 9 v avgustu (začetniška zagnanost pri novih rečeh, kaj naj rečem?). Če nič drugega, sem nadoknadila in nekoliko zmanjšala svoj virtualni kupček e-knjig, zaradi katerih moj Dropbox poka po šivih. Neuspešna pa sem bila po tej plati, da sem prebrala samo eno knjigo v tiskani obliki (pa še to je šlo za srbsko knjigo, na katero sem čakala skoraj dva meseca, na netu pa je ni nikjer). Rezultati so opazni in zares se mi zdi, da moja glava ne šiba več toliko od ene do druge stvari. Morda je pomagalo tudi beleženje prebranih knjig, izpisovanje pomembnejših poant in premlevanje prebranega, kaj pa vem.

Moj eksperiment je konec avgusta stopil v novo fazo: s polic sem preložila vse še neprebrane knjige, visok kupček pa naj bi me opozarjal, naj ne kupujem/loadam/berem (novih) e-knjig. Zaenkrat me še ni pretirano ganil: kaj pa naj, če septembra izide en kup novih knjig, na katere čakam že celo večnost? (Primeri vključujejo tole, tole, tole in tole knjigo).

Kakšna je torej samopredpisana rešitev? Z enim jedrnatim, a zelo prikladnim citatom, ki se čudežno lahko aplicira prav na vse težave in poraze:

Try again. Fail again. Fail better. (S. Beckett)

Pozdravljen, bajstender!

Ideja se ne pojavlja prvič: kakovostno branje bogati in odstira (ne)poznane svetove, ki nas navdihujejo, pretresajo ali pa služijo v poduk. Sami si namreč ne zmoremo zadostno razložiti življenja okoli sebe niti dogajanja v svetu, zato se pogosto opiramo na ideje in zapise drugih.

Kadar beremo, za trenutek ‘izstopimo’ iz svojih misli, saj nekdo drug misli namesto nas. Vendar če ostane samo pri tem, da ponavljamo mentalni proces druge osebe, nas branje tudi lahko poneumlja. Po drugi strani pa se morda zdi, da branje za veliko število ljudi nastopa le v obliki prebiranja domiselnih sloganov na majicah mimoidočih in ‘lajkanja’ instant življenjskih modrosti na ličnih slikah, ki krožijo po družbenih omrežjih. Na ta način se nam (ne)hote vsiljujejo ideje drugih, sami pa pravzaprav ne znamo odgovoriti na nekatera najbolj bistvena življenjska vprašanja, na katera mora vsakdo najti svoj odgovor: Čemu naj posvetim svoje življenje? Sem se sprijaznil s svojo minljivostjo? Kaj zame pomeni ‘prijateljstvo’ in ‘ljubezen’? Ali sem srečen?

Sama branje dojemam predvsem kot dolgotrajen pogovor s samo seboj. Med branjem namreč prikimavam prebranemu, se prepiram z avtorjem ali pa s svojimi pomisleki gnjavim najbližje. Predvsem pa nenasitno berem, vnovič in zopet in znova. Prepričana sem, da kakovost življenja zavisi tudi od tega, s kakšnega zornega kota gledamo na svet.

Vsemu navkljub obstaja nemalo ljudi, sploh med milenijci, za katere sta kriterija zadovoljstva in notranje izpolnjenosti umeščena višje od zaslužka in družbenega statusa. Prizadevamo si sprejeti informirane odločitve v poplavi informacij in navsezadnje vsak večer zaspati nekoliko pametnejši, kot smo se zbudili.

Doba informacijske prenasičenosti pa ima vendarle tudi dobro stran: na voljo je namreč zares ogromno izjemnih vsebin, če le veš, kje iskati. Ker sem velikokrat prejela dobre odzive na vsebino, ki sem jo objavljala po družbenih omrežjih, je to spletno mesto moj poskus ustvariti premišljeno kuriran blog, ki bi ponujal kakovostne slovenske in tujejezične prispevke.

Vabljeni, da pobrskate na lastno pest in komentirate. Predvsem pa vam želim veliko dobrega branja z razmislekom.