Kamen in zrno, palača in pogača

Spodnja slika je sicer iz članka o pozitivnih vidikih še tako redkega športanja, zazdela se mi pa priročna tudi za vsa tista obdobja, ko stojimo težkega srca pred (navidez nepremagljivo) težavo. Kamen na kamen, palača.
mmm

Advertisements

Orhan Pamuk o tem, zakaj beremo

pamuk

Med zadnjim knjižnim sejmom je do mene priromala knjiga Naivni in sentimentalni romanopisec, v kateri Orhan Pamuk razmišlja o odnosu pisatelj-bralec, o iskanju osrednje teme (oziroma središča) romana, o vrstah pisateljev in zakaj pravzaprav beremo.

Pamuk nekje zapiše, da beremo tudi iz občutka distinkcije, saj se ob prebiranju romanov pogosto počutimo, kot da pisatelj nagovarja samo nas:

Trud, ki ga vložimo v branje in vizualiziranje romana, je povezan z našo željo po tem, da bi bili nekaj posebnega in se razločevali od drugih ljudi.

Poda še zgodbico, v kateri bo marsikdo prepoznal sebe ali svoje bližnje:

… na istanbulski tehnični univerzi [se je] veliko število novih študentov postavilo v vrsto za vpis na začetku študentskega leta. Zgodba pripoveduje, da je neko dekle, ki je čakalo proti koncu vrste – imenujmo jo Ayşe – iz torbice ne brez določene mere ponosnega sija, vzelo knjigo Iskanje izgubljenega časa in jo začelo prebirati. Občasno je privzdignila glavo od knjige in se zazrla v študente, s katerimi naj bi preživljala naslednja štiri leta. Še posebej je opazila neko dekle, ki je stalo nekoliko pred njo – imenujmo jo Zeynep – v čevljih z visokimi petami, preveč naličeno in oblečeno v neokusno, drago obleko. Z zaničljivim nasmeškom ob Zeynepinem izumetničenem videzu se je Ayşe še tesneje oprijela svojega izvoda Prousta. Nekoliko pozneje pa je Ayşe, ko je privzdignila glavo od knjige, osupnila, saj je zagledala, kako je Zeynep iz torbice izvlekla in začela brati natanko enako knjigo. Ker ni mogla verjeti, da bi lahko sama brala enako knjigo kot dekle, kakršno je bilo Zeynep, jo je minilo vse zanimanje, ki ga je čutila do Prousta.

 

Zase lahko trdim, da kadarkoli opazim koga ob branju knjige, ki bi zanimale tudi mene, do te osebe čutim neko simpatijo in implicitno tovarištvo. Kot nekdo, ki se počasi približuje tridesetemu letu starosti, se lahko zelo dobro poistovetim z naslednjimi Pamukovimi besedami:

Nikoli ne bom pozabil romanov, ki sem jih prebiral v svojih dvajsetih, ko sem vročično iskal njihova središča, kakor da bi šlo za življenje ali smrt. Ne le zato, ker sem iskal smisel življenja, temveč tudi zato, ker sem izumljal in brusil svoj pogled na svet, svojo etično občutljivost, ob tem pa uporabljal uvide, ki sem jih nabrala iz romanov mojstrov, kakršni so Tolstoj, Stendhal, Proust, Mann, Dostojevski in Woolfova.

Po drugi strani pa sem žanrskim romanom (torej znanstveni fantastiki, kriminalkam, zgodovinsko fantazijskim in ljubezenskim romanom) vedno pripisovala manjšo umetniško vrednost (recimo temu literarni snobizem). Zdi se mi potrata časa, če človek iz prebranega ne izlušči nobenega spoznanja ali novega védenja in ne verjamem, da me bo kdo kdaj prepričal drugače. Nasprotno pa jih moja mati, nepotešljiv knjižni molj, naravnost obožuje. Pravi, da je branje ljubezenskih romanov ali kriminalk zabavno prav zato, ker “ni potrebno zraven veliko misliti”. Prav nanjo sem se spomnila, ko sem prebrala Pamukovo misel, da žanrske romane berem zato, da bi “občutili mir in varnost bivanja doma, kjer nam je vse znano in je na svojem stalnem mestu”. Očitno sčasoma vse stvari res dobijo svoj pravi obraz. 

Meni veliko bolj domača pa je razlaga, zakaj beremo literarne klasike:

Razlog, zakaj se zatekamo k literarnim romanom, velikim romanom, kjer iščemo vodstvo in modrost, ki bi življenju utegnila vdahniti pomen, pa je, da se na svetu ne zmoremo počutiti kot doma. (…) Moderni človek bere in potrebuje romane, da bi se na svetu počutil doma, ker je bil njegov odnos z vesoljem, v katerem biva, poškodovan.

Moderni posvetni posameznik si, kljub temu da globoko v sebi prepoznava jalovost svojih prizadevanj, ne more kaj, da ne bi premišljeval o smislu življenja, medtem ko poskuša določiti središče romana, ki ga prebira, kajti v iskanju tega središča išče središče lastnega življenja in središče sveta. Če prebiramo literarni roman, delo, katerega središče ni očitno, je ena naših glavnih motivacij potreba po premišljevanju o tem središču in določanju, kako blizu je našemu pogledu na obstoj.

Če je nevednost blaženost, bom z največjim veseljem živela v spodaj opisani iluziji:

Veliki literarni romani, kot so Ana Karenina, V iskanju izgubljenega časa, Čarobna gora in Valovi, so za nas nepogrešljivi, ker ustvarjajo upanje in živo iluzijo, da ima svet središče in smisel, in ker nas navdajajo z radostjo, ko med našim obračanjem njihovih strani ohranjajo ta vtis. (…) Za modernega posvetnega posameznika je ena pot do najdbe globljega, temeljnega smisla v svetu prebiranja velikih literarnih romanov. Ko jih prebiramo, razumemo, da ima ne le svet, temveč tudi naš um več kot samo eno središče.

(Ne)Pomembno vprašanje

pct2

Od nekdaj nisem pristaš javnega razpravljanja o (ne)obstoju Boga, saj se mi zdi to trotlziher recept, kako po najlažji poti zanetiti prepir. Bolj sem naklonjena temu, naj vsak sam zase najde sprejemljive odgovore, svojih stališč pa ne vsiljuje drugim.

Te dni pa sem naletela na super prispevek Nathana Schneiderja, v katerem razmišlja, da niti ni pomembno, ali nekdo veruje v Boga ali ne. Veliko bolj pomembno je namreč, kako posameznik argumentira svoje prepričanje in kako se njegovo mišljenje odraža v samem obnašanju. Dejstvo je, da dobre in slabe ljudi/ideje/dejanja najdemo na obeh straneh spektra (verujoči-neverujoči). Poleg tega pa smo verjetno že vsi doživeli, kako označiti nekoga za vernika/ateista še prehitro postane izgovor, da mnenja sogovornika sploh ni vredno upoštevati ali spoštovati:

What are we really talking about when we debate the existence of God? I think it can become a shortcut, a way of side-stepping more necessary and more difficult questions. Denouncing others as atheists, or as believers in a false God, can become an excuse to treat them as less than human, as undeserving of real consideration. When terrorists attack in the name of a certain God, it can seem easier to blame their religion than to consider their stated grievances about foreign military bases in their countries and foreigners backing their corrupt leaders. When religious communities reject scientific theories for bad reasons, it can seem easier to blame the fact that they believe in God, rather than to notice that other believers might accept the same theories for good reasons. Good ideas and bad ideas, good actions and bad actions – they’re all on either side of the God divide.

 

Svoboda drugače mislečih

cropped-1-_9sdjff_xse6kl_lsjrskg1.jpeg

‘Svoboda samo za pripadnike vlade, samo za člane stranke – tudi če jih je zelo veliko – ni svoboda. Svoboda je vedno svoboda drugače mislečih.’ (Rosa Luxemburg)

Na Neila deGrasse  Tysona sem prvič postala pozorna, ko je hecal Jona Stewarta, da se v uvodni špici Daily Showa Zemlja vrti v napačno smer. Kmalu zatem pa je sledila še dokumentarna serija Cosmos, v kateri se Tyson izvrstno znajde kot pripovedovalec (Cosmos je poleg bolj piflarsko naravnane serije Through the Wormhole, ki jo vodi Morgan Freeman, pravcata poslastica za vse znanstvene navdušence in obe toplo priporočam).

Pred dnevi pa sem zasledila njegov prispevek v Huffington Postu, v katerem sicer govori o tem, kako znanost deluje in zakaj se obnese. Če povzamem: gre za objektivne resnice, ki jih lahko preveri kdorkoli in kadarkoli ter držijo, če vanje verjameš ali ne.

V nadaljevanju pa je sledilo tole:

…personal truths are what you may hold dear, but have no real way of convincing others who disagree, except by heated argument, coercion or by force. These are the foundations of most people’s opinions. Is Jesus your savior? Is Mohammad God’s last prophet on Earth? Should the government support poor people? Is Beyoncé a cultural queen? Kirk or Picard? Differences in opinion define the cultural diversity of a nation, and should be cherished in any free society. You don’t have to like gay marriage. Nobody will ever force you to gay-marry. But to create a law preventing fellow citizens from doing so is to force your personal truths on others. Political attempts to require that others share your personal truths are, in their limit, dictatorships.

Kako zelo – žal! – takšna preprosta miselnost primanjkuje v našem prostoru: naj gre za kampanjo ZLOvenija, referendum o zakonski zvezi (ki bo prikladno potekal tik pred največjim krščanskim praznikom) ali prepoved nošenja burke in nikaba. Ne gre več samo za prakso nabiranja cenenih političnih točk, kot opozarjajo Markeš in drugi, gre za veliko več. Osebne resnice – po katerih izoblikujemo vsa svoja mnenja in jih ne moremo vsiliti drugim brez hude krvi in prisile – so stvar vsakega posameznika in so nedotakljive, če le ne škodijo tretjim osebam. Z odrekanjem pravic in nespoštovanjem mnenj drugih pa zgolj kažemo, kako (ne)svobodna, (ne)dojemljiva in (ne)napredna družba smo. (Ali pa se morda motim in bi nam življenje morali krojiti zaplankani bukseljni, ki ne vidijo dlje od svojega nosu in lastne koristi).

Narkolajf: romantičen pogled na upornike z iztegnjenim sredincem

drugs

Zadnje čase prihaja do pravcate poplave serij, filmov in dokumentarcev na temo prekupčevanja drog in narkokraljev (Cocaine KingpinEl ChapoCartel LandKingdom of Shadows in Sicario, če jih naštejemo le nekaj). Trenutno sem sredi serije Narcos (priporočam!) in se kar samo ponuja vprašanje, odkod fascinacija z narkokralji in gangsterji ter njihovim življenjem.

Dejstvo je, da ljudje že od nekdaj radi gledamo psihopate, gansterje in pisano paleto zlikavcev z varne razdalje kavčev, otroci pa se še vedno igrajo ravbarje in žandarje. Zločin in njegova temna plat nas obdajata z vseh koncev, naj bo v dnevnih novicah, literaturi (od Kajna in Abela do Zločina in kazni) ali kot vir zabave. A propos: ste opazili, da so prav tisti filmi, ki imajo v ospredju maščevanja željne gangsterje in zlikovce, ki se upirajo vejam oblasti, najbolj kultni in najbolje ocenjeni? Na lestvici Imdb Top 250 na vrhu najdemo recimo Shawshank Redemption, Godfather I & II ter Pulp Fiction, tem nato sledijo drugi, po tematiki sorodni filmi. Pri serijah ni nič drugače (če mene kdo vpraša, so Sopranovi in The Wire najboljši seriji vseh časov in kulturni dar človeštvu, vse ostalo je podcenjevanje).

Če je Oscar Wilde nekoč označil cinika za nekoga, ki pozna ceno vsega in vrednost ničesar, nas današnji svet sili ne samo da (p)ostanemo ciniki, temveč da tudi ne pristajamo na sivo povprečje, saj ta ni vredna naše pozornosti. Morda pa prav zato, ker vemo, kako deluje današnji svet (ali pa vsaj mislimo, da vemo), nas po dobri in slabi plati pritegnejo posamezniki, kot so Pablo Escobar, Griselda Blanco, Amado Carrilla ali Joaquín Guzmán. Večina izmed nas je fascinirana nad temno platjo človeka in brezkompromisen vzpon nekega neperspektivnega reveža, ki postane kralj sveta in še nekakšen lokalni Robin Hood povrhu. Nič manj osupljivo ni, kako jim uspe živeti na robu zakona in vedno znova ubežati roki pravice: od zapletenih sistemov podzemnih rovov, ki omogočajo eleganten in učinkovit pobeg iz zapora (Guzmán); nepredstavljivih težav, da ti podgane vsako leto zgrizejo 2,1 milijarde dolarjev, saj jih pač ne moreš sproti zapraviti (Escobar) ter vse do nezaslišanih načinov pranja denarja, kot je recimo ustanovitev taksi službe z vsega tremi taksiji, pri čemer podjetje prikaže zaslužek 5 milijonov dolarjev na teden (spet Escobar).

Vse lepo in prav do neke razumne meje. Vsakdo lahko pobrska po internetu in recimo najde, kako si lahko v kolumbijskem mestu Medellín za dobrih 45 evrov privoščiš 3-urni turistični ogled, ki te popelje od Escobarjeve hiše do groba (in lahko celo spoznaš Pablovega brata, ki dela kot vodič). Vse od slavnega Guzmánovega pobega je nov zagon dobil tudi t.i. narcocorrdio, glasbeni žanr, ki poveličuje podvige mehiških narkokraljev, da sploh ne govorimo o oznakah #narcos in #narcostyle na družabnih omrežjih (kot na primer v temle članku). Očitno za narkolajf zadostujejo šopi denarja, lepe bejbe z napeto latinoameriško ritko, pištole, eksotične živali in droge. (Ne v tem vrstnem redu, se razume.) Ves čas mojega radovednega googlanja sem pričakovala, da bom naletela na kakšno čudno ponudbo zbiratelskih primerkov, recimo krvavih srajc in las gangsterjev, njihovih pištol … skratka, dejanske manifestacije zares neskočne človeške neumnosti.

Vredno je izpostaviti, da je tovrsten romantičen pogled na narkolajf skregan z realnostjo. Samo v Mehiki so v zadnjih 9 letih kartelski obračuni terjali okrog 60 do 80 tisoč življenj; na tisoče ljudi je izginilo, odrezane glave politikov in novinarjev pa so bile razpostavljene na javnih mestih kot svarilo drugim. Nenazadnje tudi večine izmed 43 mehiških študentov, ki so izginili točno eno leto nazaj, niso našli. (Po poročanju naj bi jih ugrabili policisti, ki so jih nato predali lokalni narko tolpi. Kaj se je dogajalo zatem in v kakšnih srhljivih razsežnostih, je prepuščeno domišljijo posameznika). Resno, kdo bi živel v takšnem okolju? Naj vsak zase odloči, kakšen človek poveličuje tovrsten stil življenja.