Sram ob storjenih napakah in neuspehu

mmm

“Užaljen človek strašno težko prenese, kadar začnejo nanj vsi gledati kot njegovi dobrotniki,” se je zapisalo velikemu Dostojevskemu v Bratih Karamazovih. Na neki drugi točki dodaja: “Za to, da bi lahko vzljubil človeka, se mora ta skriti, brž ko pa pokaže svoj obraz, ljubezen umre.”

Ni skrivnost, da človek pogosto ne razume samega sebe, kaj šele drugih. Pehanje za uspehom načeloma proslavljamo in odobravamo, medtem ko še nisem slišala za človeka, ki bi lastne neuspehe prenašal dobre volje ali bil nanje ponosen. (Toliko torej o tem, da kar te ne ubije, te naredi močnejšega.) Tudi kadar v pogovoru pride do nesoglasja, najprej pomislimo, da je sogovornik neveden (češ, “ko bom predstavil svoje stališče, si bo že premislil”), potem ga označimo za idiota (“kljub istim informacijam, kot jih imam jaz, ne pride do istega zaključka – kakšen kreten!”), navsezadnje pa, ko se zavemo, da naš sogovornik ni neveden niti neumen, zaključimo, da sicer ve, da imamo prav, a vseeno zlobno “goni svoje”.

Malo stvari na tem svetu pa se primerja z občutkom sramu in krivde, ko ugotovimo, da se pravzaprav motimo mi. Morda ga preseže samo občutek velike razdraženosti, kadar se znajdemo v slepi ulici in nas življenje pomanjša, bližnji pa nam na vsak način želijo pomagati. Nemočnost pač ne pristaja nikomur.

Ko odraščamo, se neuspeh pojavlja kot nekaj nedvoumnega in javnega, starejšim pa se stiske mladih zdijo nepomembne in majhne (kaj pa je tisti cvek, neuspešen izpit ali če te simpatija ne mara – vse življenje je še pred tabo). Spodrsljaji niso nič manj redki kasneje – od tega, da se nam vic ne posreči ali pa nepazljivo zinemo kakšno skrajno neumnost -, vendar se osramoščenost in krivda ob neuspehih umakneta z oči drugih. Še do pred kratkim trdne vezi se skrhajo, saj te ljudje pustijo na cedilu (in ti razočaraš druge); razmerja propadajo; številni znanci, za katere mislimo, da so rojeni bebci, imajo lagodnejše življenje; mi sami pa pravzaprav nismo tista  ‘prekrasna in unikatna snežinka‘, kot so nam obljubljali.

Utrnila se mi je misel, da nas naše napake in pomanjkljivosti bolijo zato, ker (preveč) zaupamo v svojo pamet. Kako tudi ne bi, saj so nas vzgajali v veri, da se je smiselno zanašati samo nase in to kljub temu da vsakdo s pet minut časa lahko pride do sklepa, da je občutek sramu in nezadostnosti samo stvar naše nečimrnosti in prizadetega ega. Če na svoje življenje gledaš nekje z vesolja ali neskončnosti časa, so skrbi, občutek krivde in žalost povsem nepomembni, zato zanje ni vredno izgubljati časa.

Neuspeh je samo drugo poimenovanje za večino življenja: veliko stvari, ki se jih lotimo, se konča neuspešno, vsaj v naših očeh. Širše gledano, le peščica izbrancev živi takšno življenje, kot so ga sanjali kot mulci. Še uspešni in bogati ljudje se večinoma počutijo kot zgube, prav zato, ker imajo za seboj nešteto neuspehov (mi pa seveda zanje slišimo ob prvem uspehu in preklinjamo srečno zvezdo, ki jim je podarila neproblematično življenjsko pot, posuto z mavrico in konfeti). Vsi se motimo in vsi se počutimo nezadostne, nekateri imajo samo boljši PR, ki je plačan zato, da vzbuja slabo vest in nevoščljivost.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s