Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

“Brati fikcijo pomeni igrati igro, s katero osmišljamo neznanskost stvari, ki so se že zgodile, se dogajajo ali se bodo zgodile v resničnem svetu. Z branjem leposlovja uidemo tesnobi, ki nas napade, ko poskušamo izreči kaj resničnega o svetu. To je tolažilna vloga književnosti, razlog, da ljudje pripovedujejo zgodbe, da jih pripovedujejo že od začetka časa.” – Umberto Eco

SREDNJE

Foto: Peru in iranske mošeje.

Nasveti, kako krepiti svojo inteligenco.

DOLGO

Kako se lotiti branja literarnih klasikov.

O veliki ljubezni med Ano in Fjodorjem Dostojevskim in receptu za srečen zakon.

Nekaj o življenju naše največje slikarke Ivane Kobilce.

Življenje roadija na turneji s Queeni.

O zanimivi zgodovini panamskega prekopa.

Advertisements

Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

“Odločitve padejo v nekaj sekundah, preostali čas pa zanje plačuješ.” – Paolo Giordano, Samotnost praštevil 

SREDNJE

Naj fotografije leta: jagodni izbor World Press Photo. (Med nagrajenci sta tudi dva slovenska fotografa: Matic Zorman in Matjaž Krivic).

Foto: primeri, kako naravna svetloba doda k odličnosti fotografij.

DOLGO

Zakaj pesimistične izjave zvenijo pametno, optimistične pa plehko in naivno?

Nekateri največji kulturni in tehnološki napredki so se zgodili v zlatem obdobju med leti 1945 in 1971. Tu je razmislek, zakaj je napredek nazadoval.

Zakaj je branje dejavnost,  ki zanima manjšino ljudi? In nekaj o tem, kako brati hitreje in si prebrano tudi zapomniti (vključuje tudi test hitrosti branja, priporočam!).

Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

“Pravo znanje pridobiš, ko spoznaš, kako globoko je neznanje.” – Konfucij

SREDNJE

Video: nevihta na Hvaru.

Foto: med dvema svetovoma.

Video: govor na TED-u o tem, kako izgleda prihodnost preteklosti in novih tehnologijah branja starodavnih besedil.

DOLGO

Prva ilustrirana verzija Lolite Vladimirja Nabokova.

O slabih (in dobrih?) straneh vzvišenosti/domišljavosti.

Zaljubljenost kot kokain.

Sijajen intervju z ljubljanskim muftijem, najvišjim islamskim predstavnikom v Sloveniji, o percepciji muslimanske vere v evropskem prostoru in o tem, kako so vse monoteistične religije tudi monopolistične.

Toni Morrison o tem, zakaj je dobrota bolj zanimiva od zla.

V zagovor tehnologije in sproščenega brezdelja

Museumgoers taking photographs of the <i>Mona Lisa</i> at the Louvre, Paris, 2012

Težko je verjeti, da so bili ljudje še pred nekaj desetletji prepričani, kako bodo prihodnji rodovi živeli bolj ležerno: tehnološki napredek naj bi poskrbel za krajši delavnik (okrog tri ure dnevno, pa še to po lastni želji), ljudje pa se bodo lahko ukvarjali s stvarmi, ki jih resnično veselijo.

Takšna napoved se je uresničila le deloma, življenje pa je postalo vse hitrejše. Ljudje podcenjujemo število ur,  ki jih preživimo v digitalnem svetu, življenje brez pametnega telefona pa dandanes že nakazuje ekscentričnost, družbeno marginalizacijo ali starost.  Kot gnilo jajce, ki nekako ne paše zraven. Obenem nekateri mislijo, da digitalno življenje – poplava informacij in stalna motnja družbenih omrežij – ogroža refleksijo, ki jo dovoljuje tiho branje, istočasno pa nas sili h hitrejšemu in bolj površnemu branju. (Mimogrede, o preteklih revolucijah v branju zanimivo razglabljajo pri Nautilusu.)

Živimo v družbi, ki verjame, da hitrejše opravljanje stvari (s pomočjo tehnoloških pripomočkov) omogoča več prostega časa in s tem tudi kvalitetnejše življenje. Na ta način digitalna tehnologija implicitno obljublja krčenje prostora in časa. Vendar pa odgovor na čedalje zahtevnejši življenjski tempo in boljši izkoristek časa ni v večji hitrosti. Tudi porast takšnih in drugačnih appov za boljši izkoristek časa ter tehnološki napredek sam po sebi ni kriv za slabšo kvaliteto življenja. Še vedno imamo na voljo 24 ur v dnevu, 7 dni v tednu in 12 mesecev v letu. Tehnologija ne živi svojega življenja: tu je zaradi nas in se giba po krivulji, kot jo narekujejo želje in potrebe potrošnikov. Mi sami odločamo o svojem digitalnem življenju. Morda je čas, da odložimo svoje pametne telefone, nehamo slikovno ovekovečevati najmanjše pripetije v življenju in živimo v trenutku.

V zadnjih nekaj tednih, ko sem nehote opravljala nekakšen polovičarski digitalni detoks (beri: doma ni bilo interneta in televizije), sem na lastno pest občutila, da je brezdelje najboljši zaveznik ustvarjalnega razmišljanja. (Človek pravzaprav nima razčiščenega prav ničesar in že samo nevedenje zastavlja veliko vprašanj.) Na sorodno tematiko sem naletela tudi v knjigi Miljenka Jergovića z naslovom Buick Rivera, ki sem jo prebrala te dni (in jo, kot vse Jergovićeve knjige, toplo priporočam). Glavni protagonist Hasan Hujdur, bosanski izseljenec v Ameriki, razmišlja takole:

V Ameriki ljudje nikoli ne čakajo, da mine čas, niti ne vedo, kaj naj bi tako čakanje pomenilo. Vedno kaj delajo ali se s čim zamotijo, jedo, se učijo kitajščine ali, če so že v penziji, pripravljajo izpite za dopisni študij elektrotehnike. V prvem obdobju je Hasan Hujdur po tem vprašanju hotel postati Američan, (…) potem pa je sčasoma dojel, da čakanje pogreša in da se nič ne zgodi. Mine življenje, gredo leta, da jih človek niti ne občuti, pa se počasi začne nostalgično ozirati za vsem tistim, kar se mu je dobrega zgodilo, celo za tistim slabim in grdim, ker se mu tudi to sredi pobeglega časa zdi dobro. Ne mores živeti, če imaš izpoljen vsak trenutek; malo delaš, malo počivaš in malo spiš, toda veš za vsako sekundo, čemu je namenjena in kakšno funkcijo ima. Človek potebuje ure in dneve – nekateri potrebujejo leta – ki nimajo nobenega namena, ki se vlečejo počasi in nikakor ne minejo. Potrebuje dolgčas, ki se prenaša z lahkoto, in čakanje, da se nič ne zgodi, ko čas komaj mineva in samo na grozo fizikov ne ugasne. Poleni se in stoji, dneve se sonce ne pomakne dlje od poldneva, nobeno živo bitje se ne premakne in vse je tako, kot bi gledal travo, kako raste. Vedno je enaka, ali verjameš, da raste prav zdaj, ko čakaš nanjo in se ti zdi, da se je tudi njej ustavil in da se ne bo premaknil niti za sekundo, vse dokler se ti ne premakneš, dokler se ne odločiš, da je bilo dovolj in da je treba nekaj narediti. Ko je človek sam s seboj in ko iz glave vrže vsako skrb in moranje, izgine tudi čas. Tedaj lahko misliš, kar hočeš, ker je vsaka misel hitrejša od njega. Če ne bi bilo nečesa, kar te goni od znotraj, se ne bi nikoli več niti premaknil. Brez skrbi in moranja se nebeška telesa ne bi vrtela drugo okrog drugega in okrog samih sebe, človek se ne bi staral in ne bi pogrešal v prazno porabljenih let, tistih let, ko je nekaj poskušal, a se je izkazalo za nesmiselno, ko je prišel na cilj. Ni ti žal za dni, ko nisi delal ničesar, temveč si čakal, da mine čas, žal ti je za tista leta, ko si hotel nekaj od sebe. V izpolnjenih življenjih in naprednih družbah je čakanje trpljenje in ponižanje. Ne počutijo se dobro, če predoglo čakajo metro ali avtobus, vrste pred okenci jih spravljajo v norost in vsako nenačrtno zapravljeno uro obračunavajo, kakor da imajo taksimetre v glavi. Zato jim čas beži.

Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

“Resnica je kot religija: ima dva sovražnika, preveč in premalo.” – Samuel Butler

SREDNJE

Foto: potep po Švici in po Izraelu.

Zanimivo: perzijske vodne ure, ki so bile v uporabi že leta 500 pr. n. št.

DOLGO

O škodljivem mitu samozadostnega samotarja.

Zakaj ljudje ne (z)moremo odpraviti religije.

Tiskani popotniški vodniki so v obtoku vse od 19. stoletja, zdi pa se, da jih ob vse večji dostopnosti interneta in brezplačnih internetnih virih (kot sta na primer Google Maps, Tripadvisor) čaka neizbežen zaton.

Povprečen Američan prebere 5 knjig na leto, dva od treh Slovencev pa v enem letu v povprečju prebereta vsaj eno knjigo (kar je približno na ravni EU). Ne prav spodbudna statistika. A vendarle: če se človek odloči prebrati vsaj 10 strani na dan, bo na leto prebral 3.650 strani, kar nanese na okrog 13 knjig. Tu je 9 trikov, kako prebrati več knjig in tudi več odnesti od branja.