Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

“Bistvo življenja ni najti sam sebe. Bistvo življenje je ustvariti sam sebe.” – George Bernard Shaw

SREDNJE

Video: Zakaj so napajalniki za prenosnike tako vroči?

Video: kako je nastala avtomobilska osvežilna smrečica.

DOLGO

Zakaj simbol za srce (♥) ni prav nič podoben pravemu srcu?

Milijenko Jergović se v Mladininem intervjuju sprašuje, kaj bi se zgodilo, če sedem dni ne bi bilo elektrike in bi ostali brez telefonov: “Neverjetno je, kako se je človeška zavest preoblikovala z izumom mobilnih telefonov, računalnika in interneta. Danes se ljudem zdi, da je vse to obstajalo od nekdaj. Zdi se nam, da živimo v mladih državah. Slovenija in Hrvaška sta se osamosvojili na začetku devetdesetih let, kar je razmeroma pred nedavnim. Hkrati pa, če pomislimo, da smo leta 1991 tipkali na pisalni stroj, telefonirali samo od doma, se dogovarjali dan vnaprej, so se naše države osamosvajale v pradavnini. To je bila neka povsem druga civilizacija. Ni nenavadno, da tega ne razumejo otroci pri desetih ali dvajsetih letih, ki se dni pred računalnikom niti spominjajo ne. Čudno je, da se tega ne zavedamo niti mi, ki smo v teh dneh zelo intenzivno živeli. Če bi mi leta 1991 kdo rekel, da bom živel v časih, ko bodo ljudje zaljubljeni v svoje telefone, bi mislil, da je bodisi nor ali pa da bodo ti časi povsem premaknjeni. Pa poglejte, kako normalno se je vse skupaj zgodilo.” Veliko ljudi moti prav ta zasvojenost in nešteti so poslušali nekakšen tehnološki detox. Večina ga je sicer mukoma pripeljala do konca, vendar so se hitro vrnili na stara pota.

Življenje je prekratko za [X]. (Največkrat je X = bulšit.)

Ali bi starši svoje otroke morali podkupiti, da bi jedli več zelenjave?

Zadnjih 5 let Davida Bowieja + njegove slike.

Advertisements

Prekoračen limit za bulšit

photo-1441448770220-76743f9e6af6

Ljudje smo obsedeni z informacijami in želimo biti vedno na tekočem. Novice pogosto preverjamo takoj, ko se zbudimo in zvečer preden zaspimo, kadar nam je dolgčas in ko imamo kakšen prost trenutek med vsakodnevnimi opravili. Kadar česa ne vemo, se takoj posvetujemo z Googlom, po drugi strani pa konstanten dotok informacij na družbenih omrežjih mnoge spravlja v slabo voljo in nevoščljivost.

Vzporedno s tem pa se novice vse bolj osredotočajo na negativne dogodke: vsakodnevno poslušamo o naravnih katastrofah, ki so ubile toliko in toliko ljudi, o eksplozijah in napadih na drugem koncu sveta, o športnih dosežkih in smrti priljubljenih zvezdnikov. Aktivno spremljanje novic je postalo nujen predpogoj za modernega človeka, hkrati pa je tudi merilo, po katerem merimo razgledanost drugih. 

Po pravici povedano pa so vse te informacije povsem nekoristne na dolgi rok. Vse, kar pravzaprav dobimo od aktivnega spremljanja novic, je čedalje bolj zagrenjen in ciničen odnos do sveta. Mediji namreč ne poročajo samo o realnem svetu, temveč ga tudi soustvarjajo. Sploh slovenski medijski prostor človeka vedno znova spravlja v slabo voljo in kmalu dosežeš točko, ko si do grla sit vedno istih razprtij. Javni diskurz pogosto spominja na gostilniška prerekanja, kjer vpijejo vsi povprek in mlatijo prazno slamo. Če dobro pomislimo, je imel Vlado Miheljak še kako prav, ko je pred leti zapisal, da je slovenski politični prostor kraj, kjer se ves čas nekaj dogaja, a se nikoli nič ne zgodi in ne dokonča.

Zakaj bi si človek torej sploh želel biti na tekočem? In kako preživeti v poplavi informacij?

Čedalje bolj se nagibam k mišljenju, da morda za prebiranje novic velja: “Manj je več.” Nikakor se ne gre odpovedati vsem novicam, treba je biti samo bolj izbirčen, kje jih prebiramo. Čas je dragocena dobrina, ki je ne moremo dokupiti po potrebi. Torej je smiselno, da smo pozorni, kako preživljamo svoje ure in dneve. Morda velja, da manj kot prebiramo novice, ki bi skrbele za stalen dotok slabe volje, bolj svetel in neobremenjen (a ne nujno naiven!) bo postal naš odnos do sveta.

V dobi, kjer si vsi sposojajo (sposojamo?) miselnost drug drugega, bo naš čas bolje izkoriščen, če poskušamo sami izoblikovati svoja mnenja. Prav tako ni potrebe, da svoja stališča oblikujemo v enem dihu: prokrastinacija (oziroma odlašanje ali zavlačevanje po naše) zna spodbujati bolj inovativno razmišljanje. Zato raje hitimo počasi: stvari, ki jih želimo obvladati, ne prenašajo polovičarstva.

Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

Nekaj za motivacijo v ponedeljek zjutraj pred službo: Oxfam poroča, da ima 62 najbogatejših milijarderjev  (torej, 62 posameznikov) toliko bogastva kot revnejša polovica celotnega svetovnega prebivalstva (tj. 3,7 milijarde ljudi). Poročajo tudi, da ima 1 % prebivalstva toliko premoženja kot preostalih 99 % skupaj.

SREDNJE

Foto: pravljična Moskva.

Video: kratka, poenostavljena razlaga izraelsko-palestinskega konflikta.

Video: Platonov kralj filozof kot idealen vladar.

DOLGO

Fotoreportaža: čarobna Indija.

Starejši odgovarjajo: Ali življenje mora imeti smisel?

Realistična zgodba za vse ženske, zakaj je vedno (!) pametno imeti “fuck off” varčevalni račun.

Razlogi proti kramljanju (in razlogi za). Sorodno: kaj ločuje zanimive sogovornike od dolgočasnih.

Kako internet spreminja naš način branja.

Loung Ung: Najprej so ubili mojega očeta

B0327_FirstKilled_D

Pred odhodom v Kambodžo decembra lani sem poskušala najti kak moderen kamboški roman. To se je izkazalo za precej težje, kot bi človek morda pričakoval – navajen pač na svet izobilja, kjer je vse dostopno z nekaj kliki. A vendarle obstaja dober razlog, zakaj je sodobna kamboška literatura tako rekoč neobstoječa.

Bilo je 17. aprila 1975, ko so v Phnom Penh, glavno mesto Kambodže, vkorakali Rdeči Kmeri. Ljudje so se jih sprva veselili, nedolgo zatem pa so Rdeči Kmeri izgnali prebivalce mesta na podeželje pod pretvezo, da bodo Phnom Penh napadli Američani. Tako se je začelo srce parajoče in za celoten svet sramotno poglavje, ki je privedlo v smrt četrtino tedanjega kamboškega prebivalstva (tj. okrog 2 milijona ljudi).

Leto 1975 je tako postalo leto 0. Dobesedno. Nova oblast je želela vzpostaviti novo, samozadostno agrarno družbo čistokrvnih Kmerov, v kateri ni prostora za osebno lastnino, religijo in vse, kar nas pravzaprav dela različne. Na mah so se zaprle šole in bolnišnice, denar je prenehal obstajati in prepovedano je bilo nositi uro in pisana oblačila, saj so znak zahodnjaške nečimrnosti. Inteligenca in napredek sta postala skrajno nezaželena, očala, ki vzbujajo vtis izobraženosti, pa so bila že zadosten razlog za smrtno obsodbo.

Takšno je ozadje resnične pripovedi First they killed my father (Najprej so ubili mojega očeta) avtorice Loung Ung. Skozi njeno zgodbo dihamo, vidimo in čutimo kot Loung, ki je ob prihodu Rdečih Kmerov stara vsega 5 let. Je druga najmlajša izmed sedmih otrok in kot številne družine tudi njena zbeži na podeželje. Družina mora še dodatno prikrivati svoje poreklo, saj je Loungin oče kot nekdanji policist nezaželen predstavnik prejšnjega osovraženega sistema. 

Kot mestni ljudje – ti so po mišljenju Rdečih Kmerov duhovno skorumpirani – morajo poprijeti za najnapornejša kmečka opravila. Celoten pridelek postane skupna lastnina, a je razdeljena neenakomerno, saj prav nekdanji mestni prebivalci dobivajo najbolj pičle odmerke hrane. (Bojda so si Rdeči Kmeri izposodili orožje in denar od Kitajcev, posojilo pa so nato vračali v obliki riža. Večina pridelka je tako šla na Kitajsko, Kambodžani pa so umirali od lakote.) Ker je kraja strogo kaznovana, ljudje ovajajo drug drugega, da bi dobili kakšen priboljšek in si tako olajšali životarjenje. Vsakogar, ki pa ne podpira ideologije Angkarja (tj. osrednje organizacije Rdečih Kmerov), čaka smrt na najbolj brutalen način (ker ni bilo dovolj nabojev, je mučenje dobilo grozljive razsežnosti).

Loungina zgodba teče iz slabega v slabše ter doseže nepredstavljivo. Z njenimi očmi vidimo ljubljen očetov obraz, poln razočaranja, saj ne more nahraniti in obvarovati svoje družine. Slišimo materin jok v nočeh, potem ko so vojaki odpeljali njenega moža (vsi pa vedo, da se ljudje, ki jih odpeljejo vojaki, ne vračajo). Čutimo modrice in okrvavljene rane starejšega brata, ko ga pretepejo čuvaji, saj si je drznil ukrasti nekaj koruznih storžev, da bi ublažil lakoto svoje družine. Boli nas Loungin sram, ko ta neke noči ukrade pest riža iz družinske shrambe, da bi ublažila bolečine v želodcu. Skupaj z Loung si zamišljamo tudi starejšo sestro Keav, kako povsem sama v drugem taborišču umira zaradi lakote in izčrpanosti, ležeča v svojem urinu in fekalijah, pomoči pa ne more dobiti, saj ni zdravil niti zdravnikov. Z Loung tudi hodimo pod žgočim soncem in iščemo sirotišnico, potem ko jo odslovi lastna mama – ta ve, da bodo njeni otroci preživeli le, če se družina razide. Z Loung ostanemo sami tudi tedaj, ko jo rekrutirajo za otroka vojaka in vcepljajo sovraštvo do Vietnamcev ter ko je kasneje skorajda žrtev posilstva. 

Vse to pred dopolnjenim 9. letom starosti. 

In vendarle človek enostavno ni narejen za poraz, kot je zapisal že Hemingway. Želja po preživetju (ki jo morda ‘podžiga’ tudi želja po maščevanju) je močnejša od strahu pred smrtjo:

My hate is so strong it feels alive. It slithers and moves around in the pit of my stomach, growing bigger and bigger. I hate the gods for not bringing Pa back to us. I am a kid, not even seven years old, but somehow I will kill Pol Pot. I don’t know him, yet I am certain he is the fattest, slimiest snake on earth. I am convinced that there is a monster living inside his body. He will die a painful, agonizing death, and I pray that I will play a part in it. I despise Pol Pot for making me hate so deeply. My hate empowers and scares me, for with hate in my heart I have no room for sadness. Sadness makes me want to die inside. Sadness makes me want to kill myself to escape the hopelessness of my life. Rage makes me want to survive and live so that I may kill. I feed my rage with bloody images of Pol Pot’s slain body being dragged in the dirt.

Če Loung pri življenju drži jeza in solze odganja kot znak šibkosti, pa zanjo jočemo mi, bralci. Prav ta občutek nemoči, prepleten s srdom in osuplim razočaranjem, kaj vse smo ljudje sposobni prizadejati drug drugemu, nas lahko zmrazi do kosti. Izgovor, da se to dogaja nekje daleč od oči (in zato nujno tudi daleč od naših src), biva na trhlih tleh. (Enako velja tudi za današnji čas, kadar zasledimo poročila s sirskega vojnega območja.)

Neizpodbitno je, da bi se takšne zgodbe dogajale tudi vsem nam, če bi se rodili v istem prostoru in času.

Knjiga First They Killed My Father je ganljiva in navdihujoča pripoved o neusahljivi želji po preživetju in si nedvomno zasluži slovenski prevod. Držimo pesti, da ga dobimo še pred filmsko upodobitvijo, za katero naj bi poskrbela Angelina Jolie.

* * *

Post scriptum. Priložnost videti Kambodžo, spoznati tamkajšnje ljudi in doživeti njihovo kulturo se je zame izkazalo kot nekaj najbolj nepričakovano lepega. Toplo priporočam tudi ogled filma The Killing Fields in dokumentarca Pol Pot’s Shadow. Želim verjeti, da bo Kambodžanom kmalu dana priložnost odkrito spregovoriti o skupni preteklosti. Eden od ljudi, ki si za to tudi aktivno prizadeva, je Tret Sambath, avtor dokumentarca Enemies of the People. Slednji je fantastičen prav zato, ker Tret kot domačin od svojih sogovornikov iztisne več, kot bi se kak tuj novinar sploh lahko nadejal. Kaj ni nekdo nekoč rekel, da ptice v zaprtih kletkah pojejo najlepše?

Kliki za vikend

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

“Človek je močnejši od jekla, trši od kamna in bolj ranljiv kakor rosna kaplja.” (turška modrost)

SREDNJE

Video: Hans Rosling v svojem TED govoru potrjuje, da je statistika lahko še kako zabavna.

Priročen izgovor za vse modne navdušenke: neka ameriška študija ugotavlja, da je hermesova torbica birkin boljša investicija kot pa nakupa delnic ali zlata.

Zakaj radi poslušamo žalostno glasbo.

DOLGO

Pisateljica Isabel Allende o tem, zakaj romantična/seksualna ljubezen ne more biti brezpogojna.

V spomin vsestranskemu umetniškemu kameleonu: 100 knjig po izboru Davida Bowieja.

Orhan Pamuk o tem, zakaj beremo

pamuk

Med zadnjim knjižnim sejmom je do mene priromala knjiga Naivni in sentimentalni romanopisec, v kateri Orhan Pamuk razmišlja o odnosu pisatelj-bralec, o iskanju osrednje teme (oziroma središča) romana, o vrstah pisateljev in zakaj pravzaprav beremo.

Pamuk nekje zapiše, da beremo tudi iz občutka distinkcije, saj se ob prebiranju romanov pogosto počutimo, kot da pisatelj nagovarja samo nas:

Trud, ki ga vložimo v branje in vizualiziranje romana, je povezan z našo željo po tem, da bi bili nekaj posebnega in se razločevali od drugih ljudi.

Poda še zgodbico, v kateri bo marsikdo prepoznal sebe ali svoje bližnje:

… na istanbulski tehnični univerzi [se je] veliko število novih študentov postavilo v vrsto za vpis na začetku študentskega leta. Zgodba pripoveduje, da je neko dekle, ki je čakalo proti koncu vrste – imenujmo jo Ayşe – iz torbice ne brez določene mere ponosnega sija, vzelo knjigo Iskanje izgubljenega časa in jo začelo prebirati. Občasno je privzdignila glavo od knjige in se zazrla v študente, s katerimi naj bi preživljala naslednja štiri leta. Še posebej je opazila neko dekle, ki je stalo nekoliko pred njo – imenujmo jo Zeynep – v čevljih z visokimi petami, preveč naličeno in oblečeno v neokusno, drago obleko. Z zaničljivim nasmeškom ob Zeynepinem izumetničenem videzu se je Ayşe še tesneje oprijela svojega izvoda Prousta. Nekoliko pozneje pa je Ayşe, ko je privzdignila glavo od knjige, osupnila, saj je zagledala, kako je Zeynep iz torbice izvlekla in začela brati natanko enako knjigo. Ker ni mogla verjeti, da bi lahko sama brala enako knjigo kot dekle, kakršno je bilo Zeynep, jo je minilo vse zanimanje, ki ga je čutila do Prousta.

 

Zase lahko trdim, da kadarkoli opazim koga ob branju knjige, ki bi zanimale tudi mene, do te osebe čutim neko simpatijo in implicitno tovarištvo. Kot nekdo, ki se počasi približuje tridesetemu letu starosti, se lahko zelo dobro poistovetim z naslednjimi Pamukovimi besedami:

Nikoli ne bom pozabil romanov, ki sem jih prebiral v svojih dvajsetih, ko sem vročično iskal njihova središča, kakor da bi šlo za življenje ali smrt. Ne le zato, ker sem iskal smisel življenja, temveč tudi zato, ker sem izumljal in brusil svoj pogled na svet, svojo etično občutljivost, ob tem pa uporabljal uvide, ki sem jih nabrala iz romanov mojstrov, kakršni so Tolstoj, Stendhal, Proust, Mann, Dostojevski in Woolfova.

Po drugi strani pa sem žanrskim romanom (torej znanstveni fantastiki, kriminalkam, zgodovinsko fantazijskim in ljubezenskim romanom) vedno pripisovala manjšo umetniško vrednost (recimo temu literarni snobizem). Zdi se mi potrata časa, če človek iz prebranega ne izlušči nobenega spoznanja ali novega védenja in ne verjamem, da me bo kdo kdaj prepričal drugače. Nasprotno pa jih moja mati, nepotešljiv knjižni molj, naravnost obožuje. Pravi, da je branje ljubezenskih romanov ali kriminalk zabavno prav zato, ker “ni potrebno zraven veliko misliti”. Prav nanjo sem se spomnila, ko sem prebrala Pamukovo misel, da žanrske romane berem zato, da bi “občutili mir in varnost bivanja doma, kjer nam je vse znano in je na svojem stalnem mestu”. Očitno sčasoma vse stvari res dobijo svoj pravi obraz. 

Meni veliko bolj domača pa je razlaga, zakaj beremo literarne klasike:

Razlog, zakaj se zatekamo k literarnim romanom, velikim romanom, kjer iščemo vodstvo in modrost, ki bi življenju utegnila vdahniti pomen, pa je, da se na svetu ne zmoremo počutiti kot doma. (…) Moderni človek bere in potrebuje romane, da bi se na svetu počutil doma, ker je bil njegov odnos z vesoljem, v katerem biva, poškodovan.

Moderni posvetni posameznik si, kljub temu da globoko v sebi prepoznava jalovost svojih prizadevanj, ne more kaj, da ne bi premišljeval o smislu življenja, medtem ko poskuša določiti središče romana, ki ga prebira, kajti v iskanju tega središča išče središče lastnega življenja in središče sveta. Če prebiramo literarni roman, delo, katerega središče ni očitno, je ena naših glavnih motivacij potreba po premišljevanju o tem središču in določanju, kako blizu je našemu pogledu na obstoj.

Če je nevednost blaženost, bom z največjim veseljem živela v spodaj opisani iluziji:

Veliki literarni romani, kot so Ana Karenina, V iskanju izgubljenega časa, Čarobna gora in Valovi, so za nas nepogrešljivi, ker ustvarjajo upanje in živo iluzijo, da ima svet središče in smisel, in ker nas navdajajo z radostjo, ko med našim obračanjem njihovih strani ohranjajo ta vtis. (…) Za modernega posvetnega posameznika je ena pot do najdbe globljega, temeljnega smisla v svetu prebiranja velikih literarnih romanov. Ko jih prebiramo, razumemo, da ima ne le svet, temveč tudi naš um več kot samo eno središče.