Loung Ung: Najprej so ubili mojega očeta

B0327_FirstKilled_D

Pred odhodom v Kambodžo decembra lani sem poskušala najti kak moderen kamboški roman. To se je izkazalo za precej težje, kot bi človek morda pričakoval – navajen pač na svet izobilja, kjer je vse dostopno z nekaj kliki. A vendarle obstaja dober razlog, zakaj je sodobna kamboška literatura tako rekoč neobstoječa.

Bilo je 17. aprila 1975, ko so v Phnom Penh, glavno mesto Kambodže, vkorakali Rdeči Kmeri. Ljudje so se jih sprva veselili, nedolgo zatem pa so Rdeči Kmeri izgnali prebivalce mesta na podeželje pod pretvezo, da bodo Phnom Penh napadli Američani. Tako se je začelo srce parajoče in za celoten svet sramotno poglavje, ki je privedlo v smrt četrtino tedanjega kamboškega prebivalstva (tj. okrog 2 milijona ljudi).

Leto 1975 je tako postalo leto 0. Dobesedno. Nova oblast je želela vzpostaviti novo, samozadostno agrarno družbo čistokrvnih Kmerov, v kateri ni prostora za osebno lastnino, religijo in vse, kar nas pravzaprav dela različne. Na mah so se zaprle šole in bolnišnice, denar je prenehal obstajati in prepovedano je bilo nositi uro in pisana oblačila, saj so znak zahodnjaške nečimrnosti. Inteligenca in napredek sta postala skrajno nezaželena, očala, ki vzbujajo vtis izobraženosti, pa so bila že zadosten razlog za smrtno obsodbo.

Takšno je ozadje resnične pripovedi First they killed my father (Najprej so ubili mojega očeta) avtorice Loung Ung. Skozi njeno zgodbo dihamo, vidimo in čutimo kot Loung, ki je ob prihodu Rdečih Kmerov stara vsega 5 let. Je druga najmlajša izmed sedmih otrok in kot številne družine tudi njena zbeži na podeželje. Družina mora še dodatno prikrivati svoje poreklo, saj je Loungin oče kot nekdanji policist nezaželen predstavnik prejšnjega osovraženega sistema. 

Kot mestni ljudje – ti so po mišljenju Rdečih Kmerov duhovno skorumpirani – morajo poprijeti za najnapornejša kmečka opravila. Celoten pridelek postane skupna lastnina, a je razdeljena neenakomerno, saj prav nekdanji mestni prebivalci dobivajo najbolj pičle odmerke hrane. (Bojda so si Rdeči Kmeri izposodili orožje in denar od Kitajcev, posojilo pa so nato vračali v obliki riža. Večina pridelka je tako šla na Kitajsko, Kambodžani pa so umirali od lakote.) Ker je kraja strogo kaznovana, ljudje ovajajo drug drugega, da bi dobili kakšen priboljšek in si tako olajšali životarjenje. Vsakogar, ki pa ne podpira ideologije Angkarja (tj. osrednje organizacije Rdečih Kmerov), čaka smrt na najbolj brutalen način (ker ni bilo dovolj nabojev, je mučenje dobilo grozljive razsežnosti).

Loungina zgodba teče iz slabega v slabše ter doseže nepredstavljivo. Z njenimi očmi vidimo ljubljen očetov obraz, poln razočaranja, saj ne more nahraniti in obvarovati svoje družine. Slišimo materin jok v nočeh, potem ko so vojaki odpeljali njenega moža (vsi pa vedo, da se ljudje, ki jih odpeljejo vojaki, ne vračajo). Čutimo modrice in okrvavljene rane starejšega brata, ko ga pretepejo čuvaji, saj si je drznil ukrasti nekaj koruznih storžev, da bi ublažil lakoto svoje družine. Boli nas Loungin sram, ko ta neke noči ukrade pest riža iz družinske shrambe, da bi ublažila bolečine v želodcu. Skupaj z Loung si zamišljamo tudi starejšo sestro Keav, kako povsem sama v drugem taborišču umira zaradi lakote in izčrpanosti, ležeča v svojem urinu in fekalijah, pomoči pa ne more dobiti, saj ni zdravil niti zdravnikov. Z Loung tudi hodimo pod žgočim soncem in iščemo sirotišnico, potem ko jo odslovi lastna mama – ta ve, da bodo njeni otroci preživeli le, če se družina razide. Z Loung ostanemo sami tudi tedaj, ko jo rekrutirajo za otroka vojaka in vcepljajo sovraštvo do Vietnamcev ter ko je kasneje skorajda žrtev posilstva. 

Vse to pred dopolnjenim 9. letom starosti. 

In vendarle človek enostavno ni narejen za poraz, kot je zapisal že Hemingway. Želja po preživetju (ki jo morda ‘podžiga’ tudi želja po maščevanju) je močnejša od strahu pred smrtjo:

My hate is so strong it feels alive. It slithers and moves around in the pit of my stomach, growing bigger and bigger. I hate the gods for not bringing Pa back to us. I am a kid, not even seven years old, but somehow I will kill Pol Pot. I don’t know him, yet I am certain he is the fattest, slimiest snake on earth. I am convinced that there is a monster living inside his body. He will die a painful, agonizing death, and I pray that I will play a part in it. I despise Pol Pot for making me hate so deeply. My hate empowers and scares me, for with hate in my heart I have no room for sadness. Sadness makes me want to die inside. Sadness makes me want to kill myself to escape the hopelessness of my life. Rage makes me want to survive and live so that I may kill. I feed my rage with bloody images of Pol Pot’s slain body being dragged in the dirt.

Če Loung pri življenju drži jeza in solze odganja kot znak šibkosti, pa zanjo jočemo mi, bralci. Prav ta občutek nemoči, prepleten s srdom in osuplim razočaranjem, kaj vse smo ljudje sposobni prizadejati drug drugemu, nas lahko zmrazi do kosti. Izgovor, da se to dogaja nekje daleč od oči (in zato nujno tudi daleč od naših src), biva na trhlih tleh. (Enako velja tudi za današnji čas, kadar zasledimo poročila s sirskega vojnega območja.)

Neizpodbitno je, da bi se takšne zgodbe dogajale tudi vsem nam, če bi se rodili v istem prostoru in času.

Knjiga First They Killed My Father je ganljiva in navdihujoča pripoved o neusahljivi želji po preživetju in si nedvomno zasluži slovenski prevod. Držimo pesti, da ga dobimo še pred filmsko upodobitvijo, za katero naj bi poskrbela Angelina Jolie.

* * *

Post scriptum. Priložnost videti Kambodžo, spoznati tamkajšnje ljudi in doživeti njihovo kulturo se je zame izkazalo kot nekaj najbolj nepričakovano lepega. Toplo priporočam tudi ogled filma The Killing Fields in dokumentarca Pol Pot’s Shadow. Želim verjeti, da bo Kambodžanom kmalu dana priložnost odkrito spregovoriti o skupni preteklosti. Eden od ljudi, ki si za to tudi aktivno prizadeva, je Tret Sambath, avtor dokumentarca Enemies of the People. Slednji je fantastičen prav zato, ker Tret kot domačin od svojih sogovornikov iztisne več, kot bi se kak tuj novinar sploh lahko nadejal. Kaj ni nekdo nekoč rekel, da ptice v zaprtih kletkah pojejo najlepše?

O menihu brez ferrarija in knjigah za osebno rast

nn

Več ljudi mi je že priporočilo knjigo Menih, ki je prodal svojega ferrarija (avtor Robin Sharma), rekoč, da je močno vplivala na njihov pogled na svet. Sicer že od najstniških let ne posegam prav pogosto po knjigah za osebno rast, a je na koncu vseeno premagala radovednost. (Podobno se je zgodilo tudi pri Skrivnosti, medtem ko so me pri knjigi Psi prav tako srbeli prsti, a mi zdrava pamet ni pustila, da zanjo ‘izpljunem’ 77 evrov.)

Menih se mi je zdel kot slabša različica Coelhovega Alkimista: zgodba je povsem neizvirna (uspešen in nesramno bogat odvetnik proda vse svoje imetje in išče razsvetljenje med menihi v oddaljenih indijskih gorah. Resno?), slabo spisana (brala sem jo v angleščini, ne vem pa, kako se bere v slovenščini) ter polna poceni trikov, kako prodajati dejstva, ki so (ali pa naj bi vsaj bile) jasne večini ljudi. Odkrito rečeno so mi bili še najbolj všeč citati drugih ljudi (sploh Churchillovi), ki jih je v knjigi kar precej. Skratka: daleč od tega, da bi se premikale meje mojega zavedanja.

Menih, ki je prodal svojega ferrarija ni najboljša niti najslabša knjiga, ki sem jo kdaj prebrala. Zakaj pa človek navsezadnje ne bi prebral Meniha, če že išče odgovore? Če nekomu ne ‘potegne’, jo še vedno lahko odloži in pozabi nanjo (ali pa jo podari nekomu tretjemu). Če se izrazim v duhu knjige same: poti do spoznanja je nešteto in niti dve nista enaki. Ena največjih napak, ki jih ljudje radi delamo, je prav ta, da pomanjšujemo težave in skrbi drugih. Po tej logiki nikakor ne gre zasmehovati tistih, ki jim je Sharmova knjiga pomagala ali pa tistih, ki radi berejo knjige za samopomoč. 

Menih je mega uspešnica in že po odzivu publike lahko sklepamo, da so jo bralci vzeli za svojo. Mene pač ni nagovorila; veliko bližje so mi bile denimo Meditacije Marka Avrelija ali pa knjiga Sheldona B. Koppa If You Meet the Buddha on the Road, Kill Him (ta je pravzaprav najboljša, kar sem kadarkoli prebrala s področja osebne rasti). 

Nenazadnje pa, kot zapiše tudi sam avtor Meniha:

I would never tell you not to read as many books as you can. But remember, some books are meant to be tasted, some books are meant to be chewed and, finally, some books are meant to be swallowed whole. (…)

Every answer to every problem you have ever faced is in print. If you want to be a better lawyer, father, friend or lover, there are books out there that will rocket you to those goals. All the mistakes you will ever make in your life have already been made by those that have walked before you. Do you really think that the challenges you are facing are unique to you? (…) More importantly, the answers and solutions are all recorded on the pages of books. Read the right books. Learn how those who have preceded you have handled the challenges you are currently facing. Apply their strategies for success and you will be astonished by the improvements you will note in your life.

 

Sedláček: Ekonomija dobrega in zla (2. del)

sedlacek

Spodaj je drugi del zapisa o Sedláčkovi knjigi. Prvi del se nahaja tukaj

Kot smo videli v prvem delu, je gospodarska rast dvorezen meč. Z njo pridejo inovacije in napredek, vendar obenem tudi narašča naša potreba po stvareh, ki niso nujne (za preživetje).

Naravno bi bilo pričakovati, da bolj, ko se stvari selijo iz kategorije potrebujem v kategorijo imam, tem bolj bi se mogla kategorija potrebujem manjšati. Temu navkljub ugotavljamo, da potrošnja ne vodi v potešitev naših potreb. Začuda velja prav obratno: čim več imamo, več dodatnih stvari potrebujemo. Od kje pa vendarle izvira ta nenasitna potreba po stvareh (novem mobilcu vsaki dve leti, boljši tablici in računalniku, hitrejšemu avtomobilu, novi garderobi, itd.)?

Sedláček piše, da naše potrebe naraščajo hitreje, kot jih lahko zadovoljujemo. Drugače povedano: včasih smo mislili, da več ko bomo imeli, manj bomo potrebovali in želeli. V resnici pa ne bomo nikdar potešeni, saj rast ponudbe ne bo nikoli ujela novega povpraševanja (tu Sedláček citira našega Žižka, da smisel poželenja ni uresničiti svoj cilj in doseči polno zadovoljenost, ampak se “kot poželenje razmnoževati”). Pri modernem človeku ne gre več samo za izpolnitev želja, ampak za “več in boljše želje”:

Lahko gremo celo tako daleč, da rečemo, da je nezadovoljstvo gonilo napredka in tržnega kapitalizma. (…) V naši nenehni želji, da bi imeli več in več, smo žrtvovali prijetnost dela. Želimo preveč in preveč delamo. Smo zdaleč najbogatejša civilizacija, kar jih je bilo, vendar smo tudi enako daleč stran od besede “dovolj” oziroma od zadovoljstva, če ne dlje, kot kadarkoli v značilno “primitivni” preteklosti.

Nezadovoljstvo je že v samem bistvu naše civilizacije (miti in zgodbe pa potrjujejo, da so se tega zavedali že v starih ‘neciviliziranih’ časih). Medtem ko nam je močna želja po napredku tudi v resnici omogočila napredek, pa je po drugi strani zadovoljitev vseh želja za “sodobne vernike v napredek” nezaželena – še več, je “gonilo napredka in tržnega kapitalizma”, kot pravi Sedláček zgoraj. (Zakaj je temu tako, spregovori tudi Renata Salecl v knjigi Izbira). Proces poteka namreč v obe smeri: vsa podjetja skušajo predvideti, kaj potrošniki želijo in potrebujejo, saj bodo tako ustvarila večji dobiček (beri: proizvesti tisto, za kar obstaja povpraševanje), hkrati pa nam oglasi v medijih kažejo, česa si pravzaprav moramo želeti. Ljudje pa se sizifovsko ženemo za cilji, ki se odmikajo hitreje, kot se jim družba sploh približuje. Mimogrede, ste opazili, da tudi točko sreče/blaženosti vedno vidimo samo v retrospektivi (namreč: srečo vedno opazimo šele, ko se nam je korist zmanjšala)?

Po eni strani sta kronično nezadovoljstvo in nemirnost koristna, saj nas silita k novim odkritjem in razvoju. Torej sploh ne gre za to, da bi se morali odpovedati vsej lastnini, ampak bolj za idejo, da sreča ponavadi pride kot stranski proizvod, če delamo nekaj dobrega. Resnično: včasih si je nevarno želeti stvari, ki si jih lahko želimo, kot nekje zapiše Sedláček.

Naj pa se za zaključek navežemo nazaj na rast. Če je Newton nekoč uporabil matematiko kot orodje, ki bi mu poenostavilo delo, danes ekonomisti počnejo ravno nasprotno: ustvarjajo model sveta in človeka tako, da bi ustrezal matematičnemu modelu. Kar je seveda absurdno že samo po sebi in velika potrata časa.

Sloveniji in svetu primanjkuje poglobljenega razumevanja kot tudi vizije za prihodnost. Gospodarska rast za vsako ceno je dandanes nekakšen sveti gral, nihče pa zares ne zna prepričljivo argumentirati, kaj sploh želimo preko nje doseči:

Pravo vprašanje zatorej ni, ali tržno gospodarstvo deluje ali ne. Pravo vprašanje (in resnično se to sprašujemo) je, ali deluje tako, kot želimo, da deluje. Vprašanje, ali nekaj deluje, je samo po sebi nesmiselno, če ni povezano s pomenom in namenom danega pojava. Samo glede na to lahko presodimo, ali nekaj (ne) deluje.

Silno preprosta ideja, ki bi jo lahko razložili že majhnemu otroku: če ne veš, zakaj nekaj počneš, je tvoje delovanje brez pravega cilja. Tako tudi gospodarska rast zaradi rasti same nima smisla: če se gospodarstvo stalno peha za višjo rastjo in tega niti ne zna utemeljiti, je to početje nesmiselno. Kot številni drugi ekonomisti pa tudi Sedláček na tem mestu predlaga, naj države spremenijo splošni cilj gospodarske politike, ki se naj glasi nekako takole: v času bogastva shrani presežke, da lahko tako preživiš primanjkljaje. Poenostavljeno rečeno: ko avto drvi po klancu navzdol, pritisni na zavoro, ne pa pospešuj (kakor smo počeli zadnja leta). Vse to se navezuje nazaj na reševanje evroobmočja v času finančne krize in predvidenimi ukrepi za prihodnost. 

Če ne vemo, kam želimo priti, se ne smemo čuditi, kam nas tavanje navsezadnje (ne) pripelje:

Občutek brezciljnosti se veže na občutek brezpomenskosti in brezdomnosti. Tek proti cilju se razlikuje od teka kot takega. Če tečemo zaradi teka kot takega (rekreacija), potem tečemo v krogu, kar je v redu, toda potem ne smemo biti presenečeni, da nismo ‘nikamor prišli’.

Če potegnemo črto, lahko rečemo, da je Sedláčkova knjiga Ekonomija dobrega in zla prvovrstna in se zlahka kosa s Pikettyjevo knjigo Kapital v 21. stoletju. Vsekakor je vredna branja in razmisleka, radovedneži vseh vrst pa nad njo ne bodo razočarani. Preostali pa že nestrpno pričakujemo prevod tudi Sedláčkove najnovejše knjige Lilit in demoni kapitalizma, kjer z Oliverjem Tanzerjem kapitalizem posedeta na freudovski kavč in ga psihoanalizirata. (Spoiler alert: končna diagnoza označi kapitalizem za globoko motenega.)

Sedláček: Ekonomija dobrega in zla (1. del)

sed

Brez dvoma: Tomáš Sedláček je človek izjemne intelektualne širine, kar je jasno vsakomur, ki se prebije skozi njegovo knjigo Ekonomija dobrega in zla. Spada med najbolj prodorne mlade ekonomiste na svetu in je zaželen debater in komentator. Pri 24 letih je deloval kot svetovalec nekdanjega češkega revolucionarnega predsednika Vaclava Havela, danes pri 38 letih pa je glavni makroekonomski analitik na češki centralni banki.

Kako je knjiga zašla k založbi Družina (!), ki jo je tudi izdala leta 2014, mi je neznanka, ki me hkrati navdušuje in sili v nasmeh. Še večja ironija pa se mi zdi, da so Sedláčkov doktorat, po kateri je knjiga nastala, zavrnili zaradi “vprašljivega znanstvenega doprinosa”, s čimer so verjetno ciljali na pomanjkanje matematizacije in laikom nerazumljivega žargona (namreč, kot lahko preberemo iz katerekoli recenzije te knjige, se Sedláček prepričljivo zavzema predvsem za to, da ekonomija ne potrebuje več znanosti in matematike, ampak več vsega drugega: filozofije, antropologije, kulture, zgodovine, itd.)

Sedláček pravzaprav poskuša narediti to, kar so ljudje počeli skozi vso zgodovino: svojo okolico poskuša razumeti s pomočjo zgodb in mitov. Prvi del knjige je tako posvečen iskanju ekonomije v mitih, religijah in znanosti, v drugem pa obratno, s čimer pa želi odkriti “sledi ekonomskega mišljenja v starih mitih in, obrnjeno, najti mite v današnji ekonomiji”.

V prvem delu navede 7 primerov različnih kultur in miselnosti ter jih preuči z ekonomskega vidika (mdr. Ep o Gilgamešu, Judje, antični Grki, krščanstvo, Descartes, Mandeville in Adam Smith). Med drugim se dotakne vprašanj kot: ali se dobrota splača z ekonomskega vidika? ali je “gospodarno”, da se dobro vedemo in za to prejmemo nagrado?; kakšen naj bo tip državne ureditve (glede na to, ali je človek dober ali slab po svojem bistvu)? ter ugotavlja, kakšen je odnos človeka do dela, dolga in bogastva skozi zgodovino.

Težko bi rekli, da je bila katerakoli druga ideja pomembnejša za ljudi kot prav ideja o napredku (o tem dvoreznem meču podrobneje v drugem delu). Kot piše Sedláček, je z Descartesom znanost prešla iz vprašanja zakaj na vprašanje kako (“premik od bistva k metodi, od smisla k orodju”):

Znanost je prežeta z dvomi. Znašli smo se v podobni situaciji kot pred Descartesom, ko je svetovno mnenje določala religija. Edina razlika je, da je znanost postala religija moderne dobe. 

Znanost naj bi tako nadomestila vero, saj velja za objektivno in preverljivo ter brez dvoma vodi v znatno izboljšanje človeškega materialnega stanja, hkrati pa jo nekateri povezujejo s sanjami o koncu pohlepa (v smislu: če bi vsi imeli dovolj, bi se razcvetelo vse dobro in bi bilo konec komolčenja; kot rečeno, več o tem v drugem delu). Iz enakega razloga tudi pričakujemo od ekonomistov, države in znanstvenikov, da zagotovijo rast in napredek ter nas tako vse skupaj popeljejo v nekakšen ‘raj na zemlji’. In res: od ekonomistov se brez oklevanja pričakuje, da razlagajo realnost, nudijo preroške storitve (napovedovanje kriz) in spreminjajo realnosti (blaženja posledic krize, večno pospeševanje rasti).

Edini izziv je zdaj prepričati vse državljane – ali pogane, ki ekonomsko še niso ‘dozoreli’ – o pravi (ekonomski) veri in jo izvoziti v njihove kulture. Ekonomska nebesa imamo na dosegu roke in jih želimo podeliti še drugim. In kot pri večini religij velja, da čim več pripadnikov ima, tem bolje gre njenim izvirnim oznanjevalcem. Zdi se, da mednarodna trgovina koristi revnim državam, toda razvitim vsekakor še veliko bolj.

(Mimogrede, spominja zgornji citat morda koga na Doktrino šoka Naomi Klein?)

Ekonomija kot “znanost brez vrednot” pa vedno znova odpove, saj preveč želi posnemati eksaktne naravoslovne vede (fiziko). Še več: znanost kot taka dandanes kljub napredkom ni postregla s poenotenimi znanstvenimi stališči niti metodami (ekonomisti se recimo ne morejo strinjati niti pri najosnovnejših vprašanjih!). Prevelik poudarek v ekonomiji se posveča matematiki, v ozadje pa se preveč potiska lastno človečnost in številne druge nepojasnjene dejavnike:

Današnja ekonomska antropologija je nenavadna zmešnjava. Ne spušča se v osebno moralo, ker bo nevidna roka trga osebne pregrehe že preoblikovala v splošno blaginjo.

Posledično smo tako dobili izumetničene modele, ki niso uporabni za realni svet in ignorirajo osrednje vprašanje dobrega in zla, s čimer smo ‘ostali slepi za najpomembnejše gonilne silnice človeškega ravnanja’, kot piše Sedláček. Z drugimi besedami: četudi je matematika močno in koristno orodje, vsekakor ne zadostuje, da bi razumeli človeško vedenje … in vendarle: “Nobenih dvomov, nobenih razprav. Vse je jasno: predstavljamo vam mehanski stroj Ekonomijo.”

Modeli bodo vedno nepopolni. Eden od vzrokov za to matematično nepopolnost je ta, da človeškega vedenja ni mogoče povsem vključiti v enačbo. Vedno bo obstaja vedenje, ki se ga ne da napovedati z nobenim modelom.

Vendar pa tedaj – in sploh tedaj! -, kadar se stvari zalomijo (kot v primeru nedavne krize ali pa morda tudi splošneje, kadar nam gre slabo v zasebnem življenju), zlahka prepoznamo pravi značaj stvari:

Ekonomija nam tudi veliko več pove o sebi, kadar pokaže svoje šibkosti, ne, ko je v polni moči. Bolje je lahko spoznamo, kadar je gola in ponižna, kot kadar prekipeva od ponosa in prezira vse razen sebe. Moč pogosto prikriva bistvo stvari, medtem ko jih šibkost razkriva.

 

Pri vsem tem najverjetneje niti ni vredno zastavljati vprašanja, ali smo zaradi višjega BDP-ja in materialnega izobilja bolj zadovoljni in srečnejši kot posamezniki. Več o tem pa v drugem delu, ki sledi kmalu. Vabljeni k branju.

 

Pripis: drugi del je na voljo in ga lahko preberete tukaj.

 

Aziz Ansari: Ljubezen v digitalni dobi

ayiy

Ljubezen je zakomplicirana stvar. Spodaj je 10 zanimivih izsledkov o ljubezni v moderni digitalni dobi iz knjige komika Aziza Ansarija z naslovom Modern Romance. 

1. Leta 1950 je bila v ZDA povprečna starost ob poroki 22,5 let pri moških in 20 let pri ženskah, leta 2014 pa 29 let pri moških in 27 let pri ženskah.

2. V preteklosti so se heteroseksualni pari spoznavali večnoma preko družine in prijateljev, spletnih zmenkarij pa se je držala stigma, da gre za najbolj obupan korak pri iskanju ljubezni. Danes je drugače, sploh v ZDA: v obdobju 2005-2012 je okrog 35 % anketirancev svojega partnerja spoznalo prek interneta, 14 % preko službe in 12,4 % preko prijateljev (vse ostale možnosti – v šoli, preko družine, v nočnem klubu, ipd. – so držale za manj kot 7 % anketirancev).

3. Ljudje svoje simpatije nagovarjajo drugače: ljudje nad 30 let najpogosteje povabijo na prvi zmenek preko telefona (52 %) ali pa v živo (28 %), medtem ko mlajši od 30 let največkrat povabijo na zmenek v živo (37 %) ali preko smsov (32 %, pri čemer je zanimivo, da pri ljudeh nad 30 let začetni kontakt prek smsov predstavlja le 8 %). Vsem vključenim so prvi telefonski pogovori mučni, večino pa odbijajo preveč generični smsi in tudi slovnične napake. Dodatna zanimivost: bojda se v Franciji ne dogaja pogosto, da si simpatije izmenjujejo neskončno dolgo število smsov, saj tipi preprosto zložijo prvi sms v smislu ‘Se ti f*ka?‘ (pardon my French).

4. Nenavaden znanstveni izsledek: najbolj optimalen čas za repliko med dopisovanjem je 1,25-kratnik sogovornikovega odzivnega časa (torej, če sogovornik odpiše v 10 minutah, je najbolje odpisati v 12,5 minutah). Najbolj “vžgejo” kratki smsi (nikakor pa ne smejo presegati dolžine smsov sogovornika).

5. Vse iz zgornje točke ne drži, ko ste enkrat v zvezi: odlašanje z repliko lahko ustvarja slabo voljo in zamerljivost. You have been warned. (Pravijo, da ženska nikdar ne tipka hitreje, kot kadar je jezna.)

6. Sveža ljubezen naj bi vzbujala iste občutke kot kokain, po 12-18 mesecih pa naj bi ustvarjala podobne občutke kot kozarec vina ali joint. (Azizove besede, jaz ne vem nič o tem ;))

7. Japonska je znana po svoji mavrici perverzij in vsega čudnega (če še niste, obvezno poglejte tale prispevek s portala Vice), a tehnološko napredni Japonci niso prav nič naklonjeni spletnim zmenkarijam. (Ker prezirajo selfie kulturo, ki prevladuje na zahodu, večina za svojo profilno sliko na dating aplikacijah izbere kar sliko mačke (brez lastnika!) ali pa sliko kuhalnika riža. Wie romantisch.
Japonci pravzaprav prezirajo seks kot tudi zmenke: 45 % Japonk, starih med 16 in 24 let, sploh ne zanima spolnost (med moškimi več kot četrtina). Kar tretjina (!) vseh Japoncev, mlajših od 30, pravzaprav ni še imela nobenega ljubezenskega razmerja in več kot kot četrt ljudi med 35 in 39 leti še nikdar niso imeli spolnih odnosov. (Nekoristno, a zabavno dejstvo: trenutni rekord za najdaljšo masturbacijo drži nek Japonec pri 9 ur in 58 minut. Torej celotni trije Gospodarji prstanov plus kakšnih 40 minut rezerve.) Upravičeno zaskrbljena japonska vlada je lani že vložila okrog 25 milijonov ameriških dolarjev iz proračuna v različne portale za zmenke, da bi se ljudje le poparčkali, ob poroki pa jih država prav tako denarno nagradi.

8. Buenos Aires je bil večkrat razglašen za prestolnico zmenkarij. Tu prevladuje macho kultura, kjer so moški lovci, ki na ulicah lajajo za ženskami (kot je priznal sam župan mesta, si ženske tega tako ali tako želijo, saj gre za kompliment) in “ne” razumejo kot predigro za “ja” (kot prepričljiv “ne” velja samo, če jih ženska totalno ignorira). Do seksa imajo relativno sproščen odnos (okrog mesta je zraslo že nešteto hotelov, imenovanih telos, kjer si pari za nekaj ur lahko zakupijo intimo), nič pa ni nenavadno, če ima oseba, ki je že v partnerski zvezi, še enega partnerja za rezervo (ta “privesek” je znan kot chongo).

9. V neki študiji iz leta 2014 kar 56 % ameriških mladostnikov, starih od 18 do 30 let, priznava, da so končali ljubezensko razmerje preko digitalnih medijev (25 % preko smsa, 20 % preko družabnih omrežij in 11 % preko e-pošte). Ni presenetljivo, da tudi po koncu zveze ljudje radi visijo na Facebook profilih svojih bivših (88 % jih špijuni kar s svojega profila, 70 % pa preko profila svojih prijateljev).

10. V ZDA naj bi 20-40 % poročenih moških in 25 % poročenih žensk vsaj enkrat prevaralo partnerja, pri neporočenih parih pa obstaja 70 % verjetnost varanja. Kadar gre za primer enkratnega varanje, pri katerem ni možnosti, da se razvije v razmerje, bi 80 % Američanov in 76 % Američank raje izvedelo resnico, kot pa da partner odnese svojo skrivnost v grob. (Vsi so se strinjali, da je samo govoriti o tem nekaj drugega, kot pa to dejansko doživeti.) Poleg Američanov, ki pravijo da je varanje totalni deal-breaker, imajo podoben odklonilen odnos pretežno muslimanske države in nekatere južnoameriške države, medtem ko v Evropi varanje kot nekaj nesprejemljivega obravnava 76 % Britancev, 64 % Špancev in Italijanov ter 60 % Nemcev. Zmagovalka “razuzdanosti” v tem primeru je – nepresenetljivo – Francija, kjer le 47 % ljudi vidi varanje kot zadosten razlog za prekinitev ljubezenskega razmerja (po študijah v Franciji vara kar 55 % moških in 32 % žensk).

Skratka, Ansarijeva knjiga Modern Romance je krasna in med branjem se boste ves čas smejali – ker je vse napisano še kako res.

Branje za miselni orgazem in ustvarjanje skupinskega spomina

tip

Čeprav sem nedolgo nazaj začela voditi dnevnik prebranih knjig, tudi brez tovrstnega evidentiranja vem, da se delež prebranih knjig pri meni krepko nagiba v prid poljudnoznanstvenim knjigam kot pa leposlovju. Obsedena sem namreč z doživljanjem ‘woah’ trenutkov, ki poskrbijo za tektonske mentalne premike. Saj verjetno poznate občutek: prebereš prvič, drugič, dobiš kurjo polt in ko pokapiraš poanto, sledi nekakšen miselni orgazem. (Bloger Mark Manson daje super primerjavo z Neom v Matrici, ko se ta nauči kung fuja z USB ključka, ki je nameščen v njegov vrat.)

Trenutno berem knjigo, ki nosi naslov The Tipping Point: How Little Things Can Make a Big Difference, napisal pa jo je res fantastični Malcolm Gladwell (če ga ne poznate, za prvi vtis priporočam njegov TED govor). V knjigi raziskuje, zakaj in kako lahko majhno število ljudi zaneti velike spremembe – na primer, zakaj že en človek lahko sproži epidemijo gripe; kako že skrb za čisto okolje in prisotnost policije lahko zmanjša kriminal in zakaj nastniki kadijo, ko pa vendarle vsi vedo, da kajenje škodi.

Nekje v drugi polovici knjige pa se je skrival moj novi ‘woah’ trenutek. Gre nekako takole: kadar govorimo o spominu, ne govorimo samo o podatkih in vtisih, ki so shranjeni v naših možganih, temveč tudi izven nas. Vsaj za večino verjetno drži, da ne znamo zrecitirati telefonskih številk svojih prijateljev na pamet (morda le dve ali tri) in da ne vemo, recimo, katero je glavno mesto Paragvaja ali pa, kako se proizvaja kis. Vemo pa, kje lahko dobimo te informacije (telefonski imenik, atlas in predvsem, kot je rekel eden mojih profesorjev na faksu, in google veritas). To zanašanje na zunanje nosilce podatkov imenujemo transaktivni spomin, zanj pa nekateri menijo, da nam vzbuja lažni občutek inteligence, torej: občutek znanja, ko mislimo, da nekaj vemo, v resnici pa nimamo pojma. (In res – kolikokrat naletimo na pametnjakoviče na Facebooku, ki suvereno razpredajo o najkompleksnejših vprašanjih in svoja prepričanja vsiljujejo vsakemu, ki jih je pripravljen poslušati?) 

Hkrati se vsi verjetno strinjamo, da si neko stvar – naj bo knjiga, film, predstava – zapomnimo veliko bolje in dlje, če se o njej lahko z nekom pogovarjamo. Najbolj zanimivo pa je, da se za spomine in podatke obračamo tudi na našega partnerja in da z njimi tvorimo skupinski spomin. Gladwell tako omenja raziskavo, ki so jo pred leti izpeljali na univerzi v Virginiji pod vodstvom Daniela Wegnerja. Ta je vključevala preizkus pomnjenja pri 59 parih, ki so bili v vezi že vsaj tri mesece:

Half of the couples were allowed to stay together, and half were split up, and given a new partner whom they didn’t know. Wegner then asked all the pairs to read 64 statements, each with an underlined word, like ‘Midori is a Japanese melon liqueur’. Five minutes after looking at all the statements, the pairs were asked to write down as many as they could remember. Sure enough, the pairs who knew each other remembered substantially more items than those who didn’t know each other. Wegner argues that when people know each other well, they create an implicit joint memory system – a transactive memory system – which is based on an understanding about who is best suited to remember what kind of things.

Torej pri ljubezenskih razmerjih ne gre samo za postopno spoznavanje in sprejemanje partnerja, ampak da preko ustvarjanja skupnega, transaktivnega, spomina krepimo tudi intimo v razmerju. (Iz podobnega razloga naj bi bilo tudi tako težko, ko gredo pari narazen: nič več ne debatirajo s partnerjem in preko razgovora z njim ne izoblikujejo več svojih stališč, zato se zdi, da so izgubili delček lastnega spomina, identitete). 

Še več, transkativni spomin začnemo ustvarjati že znotraj družine in vsakemu članu je implicitno dodeljena vloga, ki jo izpolni v vsakodnevnem življenju. Na mamo se obrnemo, ko nas zanima kaj iz otroštva ali iz družinske zgodovine; partner bo zagotovo vedel več o področju, s katerim se tudi poklicno ukvarja; otroci pa imajo tehnologijo tako ali tako v malem prstu in nam zato ni potrebno pridobivati novega znanja:

When new information arises, we know who should have responsibility for storing it. This is how, in a family, expertise emerges. The thirteen-year-old is the family expert on the computer not just because he has the greatest aptitude for electronic equipment or because he uses computers the most, but also because when new information arises, he is the one assigned, automatically, to remember it. Expertise leads to more expertise. Why bother remembering how to install software if your son, close at hand, can do it for you? Since mental energy is limited we concentrate on what we do best. Women tend to be the ‘experts’ in child care, even in modern, dual-career families, because their initial greater involvement in raising a baby leads them to be relied on more than the man in storing child-care information, and then that initial expertise leads them to be relied on even more for child-care matters, until – often unintentionally – the woman shoulders the bulk of the intellectual responsibility for the child.

Znanje se kopiči na znanju ali – če se pohecam – lenoba krepi lenobo. Vsi zagotovo vemo za ljudi, ki vztrajajo v zvezi iz navade, ne pa več iz ljubezni. Morda pa le ni nič narobe s tem, da ne želimo biti prepuščeni samim sebi. Pa naj mož skrbi za hišna popravila, žena pa naj bo družinski organizator, če si že bolje zapomni, kdaj ima kdo rojstni dan. Vsakemu svoje in od vsakega toliko, kolikor zmore.

Perks of Being a Wallflower

perks

Lušna zgodba šestnajstletnika o težavah odraščanja, ki je nekoliko neizvirno prevedena kot Charliejev svet. Mladinsko leposlovje sicer že dolgo ni moj preferiran žanr, sem pa videla film preden sem se lotila branja, tako da človek res ne bi smel soditi knjige po filmu 😉 Gre pa razmisliti predvsem o eni stvari: kako škoda je, da dandanes nič več ne hodimo drug k drugemu na obiske z izključnim namenom, da bi par ur poslušali glasbo na vinilkah/kasetah/cedejkah/računalniku in čvekali o njej. Se še komu kolca po tem? Danes poslušamo samo še single in besno preklapljamo med radijskimi postajami – saj tako ali tako vrtijo ene in iste komade v rotaciji. Odkrito pa priznam, da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje poslušala cel album, od začetka do konca … kaj šele v družbi.