Aziz Ansari: Ljubezen v digitalni dobi

ayiy

Ljubezen je zakomplicirana stvar. Spodaj je 10 zanimivih izsledkov o ljubezni v moderni digitalni dobi iz knjige komika Aziza Ansarija z naslovom Modern Romance. 

1. Leta 1950 je bila v ZDA povprečna starost ob poroki 22,5 let pri moških in 20 let pri ženskah, leta 2014 pa 29 let pri moških in 27 let pri ženskah.

2. V preteklosti so se heteroseksualni pari spoznavali večnoma preko družine in prijateljev, spletnih zmenkarij pa se je držala stigma, da gre za najbolj obupan korak pri iskanju ljubezni. Danes je drugače, sploh v ZDA: v obdobju 2005-2012 je okrog 35 % anketirancev svojega partnerja spoznalo prek interneta, 14 % preko službe in 12,4 % preko prijateljev (vse ostale možnosti – v šoli, preko družine, v nočnem klubu, ipd. – so držale za manj kot 7 % anketirancev).

3. Ljudje svoje simpatije nagovarjajo drugače: ljudje nad 30 let najpogosteje povabijo na prvi zmenek preko telefona (52 %) ali pa v živo (28 %), medtem ko mlajši od 30 let največkrat povabijo na zmenek v živo (37 %) ali preko smsov (32 %, pri čemer je zanimivo, da pri ljudeh nad 30 let začetni kontakt prek smsov predstavlja le 8 %). Vsem vključenim so prvi telefonski pogovori mučni, večino pa odbijajo preveč generični smsi in tudi slovnične napake. Dodatna zanimivost: bojda se v Franciji ne dogaja pogosto, da si simpatije izmenjujejo neskončno dolgo število smsov, saj tipi preprosto zložijo prvi sms v smislu ‘Se ti f*ka?‘ (pardon my French).

4. Nenavaden znanstveni izsledek: najbolj optimalen čas za repliko med dopisovanjem je 1,25-kratnik sogovornikovega odzivnega časa (torej, če sogovornik odpiše v 10 minutah, je najbolje odpisati v 12,5 minutah). Najbolj “vžgejo” kratki smsi (nikakor pa ne smejo presegati dolžine smsov sogovornika).

5. Vse iz zgornje točke ne drži, ko ste enkrat v zvezi: odlašanje z repliko lahko ustvarja slabo voljo in zamerljivost. You have been warned. (Pravijo, da ženska nikdar ne tipka hitreje, kot kadar je jezna.)

6. Sveža ljubezen naj bi vzbujala iste občutke kot kokain, po 12-18 mesecih pa naj bi ustvarjala podobne občutke kot kozarec vina ali joint. (Azizove besede, jaz ne vem nič o tem ;))

7. Japonska je znana po svoji mavrici perverzij in vsega čudnega (če še niste, obvezno poglejte tale prispevek s portala Vice), a tehnološko napredni Japonci niso prav nič naklonjeni spletnim zmenkarijam. (Ker prezirajo selfie kulturo, ki prevladuje na zahodu, večina za svojo profilno sliko na dating aplikacijah izbere kar sliko mačke (brez lastnika!) ali pa sliko kuhalnika riža. Wie romantisch.
Japonci pravzaprav prezirajo seks kot tudi zmenke: 45 % Japonk, starih med 16 in 24 let, sploh ne zanima spolnost (med moškimi več kot četrtina). Kar tretjina (!) vseh Japoncev, mlajših od 30, pravzaprav ni še imela nobenega ljubezenskega razmerja in več kot kot četrt ljudi med 35 in 39 leti še nikdar niso imeli spolnih odnosov. (Nekoristno, a zabavno dejstvo: trenutni rekord za najdaljšo masturbacijo drži nek Japonec pri 9 ur in 58 minut. Torej celotni trije Gospodarji prstanov plus kakšnih 40 minut rezerve.) Upravičeno zaskrbljena japonska vlada je lani že vložila okrog 25 milijonov ameriških dolarjev iz proračuna v različne portale za zmenke, da bi se ljudje le poparčkali, ob poroki pa jih država prav tako denarno nagradi.

8. Buenos Aires je bil večkrat razglašen za prestolnico zmenkarij. Tu prevladuje macho kultura, kjer so moški lovci, ki na ulicah lajajo za ženskami (kot je priznal sam župan mesta, si ženske tega tako ali tako želijo, saj gre za kompliment) in “ne” razumejo kot predigro za “ja” (kot prepričljiv “ne” velja samo, če jih ženska totalno ignorira). Do seksa imajo relativno sproščen odnos (okrog mesta je zraslo že nešteto hotelov, imenovanih telos, kjer si pari za nekaj ur lahko zakupijo intimo), nič pa ni nenavadno, če ima oseba, ki je že v partnerski zvezi, še enega partnerja za rezervo (ta “privesek” je znan kot chongo).

9. V neki študiji iz leta 2014 kar 56 % ameriških mladostnikov, starih od 18 do 30 let, priznava, da so končali ljubezensko razmerje preko digitalnih medijev (25 % preko smsa, 20 % preko družabnih omrežij in 11 % preko e-pošte). Ni presenetljivo, da tudi po koncu zveze ljudje radi visijo na Facebook profilih svojih bivših (88 % jih špijuni kar s svojega profila, 70 % pa preko profila svojih prijateljev).

10. V ZDA naj bi 20-40 % poročenih moških in 25 % poročenih žensk vsaj enkrat prevaralo partnerja, pri neporočenih parih pa obstaja 70 % verjetnost varanja. Kadar gre za primer enkratnega varanje, pri katerem ni možnosti, da se razvije v razmerje, bi 80 % Američanov in 76 % Američank raje izvedelo resnico, kot pa da partner odnese svojo skrivnost v grob. (Vsi so se strinjali, da je samo govoriti o tem nekaj drugega, kot pa to dejansko doživeti.) Poleg Američanov, ki pravijo da je varanje totalni deal-breaker, imajo podoben odklonilen odnos pretežno muslimanske države in nekatere južnoameriške države, medtem ko v Evropi varanje kot nekaj nesprejemljivega obravnava 76 % Britancev, 64 % Špancev in Italijanov ter 60 % Nemcev. Zmagovalka “razuzdanosti” v tem primeru je – nepresenetljivo – Francija, kjer le 47 % ljudi vidi varanje kot zadosten razlog za prekinitev ljubezenskega razmerja (po študijah v Franciji vara kar 55 % moških in 32 % žensk).

Skratka, Ansarijeva knjiga Modern Romance je krasna in med branjem se boste ves čas smejali – ker je vse napisano še kako res.

Advertisements

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (27.-30.10.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

“Stari ljudje vse verjamejo, ljudje srednjih let nad vsem dvomijo, mladi ljudje pa vse vedo.” (Oscar Wilde)

SREDNJE

Foto: življenje pod mikroskopom.

Interaktivno: sprehod po kraterju Gale na Marsu.

Video: zakaj se ISIS morda približuje svojemu zatonu.

Mediji (in svetovna javnost) so že zdavnaj pozabil na Jemen, ki po petih mesecih bojda izgleda kot Sirija po petih letih.

DOLGO

Nuklearna tehnologija: od Hirošime do Irana.

Kako je okus vanilje postal sinonim za nekaj dolgočasnega, neposebnega.

Družba in monogamija.

Osebna pripoved punce, ki je darovala svoja jajčeca.

Jezna temnopolta ženska: ganljiv zapis z druge strani rasizma.

Zgodba o modnem kosu, ki se skriva v omari vsake četrte ženske, moški pa si želijo, da nikdar ne bi obstajal – škornji uggs.

Nekdanji grški finančni minister Varoufakis je razkril delovanje evroskupine in hkrati potrdil tisto, kar so številni sumili, a upali, da ni res.

Branje za miselni orgazem in ustvarjanje skupinskega spomina

tip

Čeprav sem nedolgo nazaj začela voditi dnevnik prebranih knjig, tudi brez tovrstnega evidentiranja vem, da se delež prebranih knjig pri meni krepko nagiba v prid poljudnoznanstvenim knjigam kot pa leposlovju. Obsedena sem namreč z doživljanjem ‘woah’ trenutkov, ki poskrbijo za tektonske mentalne premike. Saj verjetno poznate občutek: prebereš prvič, drugič, dobiš kurjo polt in ko pokapiraš poanto, sledi nekakšen miselni orgazem. (Bloger Mark Manson daje super primerjavo z Neom v Matrici, ko se ta nauči kung fuja z USB ključka, ki je nameščen v njegov vrat.)

Trenutno berem knjigo, ki nosi naslov The Tipping Point: How Little Things Can Make a Big Difference, napisal pa jo je res fantastični Malcolm Gladwell (če ga ne poznate, za prvi vtis priporočam njegov TED govor). V knjigi raziskuje, zakaj in kako lahko majhno število ljudi zaneti velike spremembe – na primer, zakaj že en človek lahko sproži epidemijo gripe; kako že skrb za čisto okolje in prisotnost policije lahko zmanjša kriminal in zakaj nastniki kadijo, ko pa vendarle vsi vedo, da kajenje škodi.

Nekje v drugi polovici knjige pa se je skrival moj novi ‘woah’ trenutek. Gre nekako takole: kadar govorimo o spominu, ne govorimo samo o podatkih in vtisih, ki so shranjeni v naših možganih, temveč tudi izven nas. Vsaj za večino verjetno drži, da ne znamo zrecitirati telefonskih številk svojih prijateljev na pamet (morda le dve ali tri) in da ne vemo, recimo, katero je glavno mesto Paragvaja ali pa, kako se proizvaja kis. Vemo pa, kje lahko dobimo te informacije (telefonski imenik, atlas in predvsem, kot je rekel eden mojih profesorjev na faksu, in google veritas). To zanašanje na zunanje nosilce podatkov imenujemo transaktivni spomin, zanj pa nekateri menijo, da nam vzbuja lažni občutek inteligence, torej: občutek znanja, ko mislimo, da nekaj vemo, v resnici pa nimamo pojma. (In res – kolikokrat naletimo na pametnjakoviče na Facebooku, ki suvereno razpredajo o najkompleksnejših vprašanjih in svoja prepričanja vsiljujejo vsakemu, ki jih je pripravljen poslušati?) 

Hkrati se vsi verjetno strinjamo, da si neko stvar – naj bo knjiga, film, predstava – zapomnimo veliko bolje in dlje, če se o njej lahko z nekom pogovarjamo. Najbolj zanimivo pa je, da se za spomine in podatke obračamo tudi na našega partnerja in da z njimi tvorimo skupinski spomin. Gladwell tako omenja raziskavo, ki so jo pred leti izpeljali na univerzi v Virginiji pod vodstvom Daniela Wegnerja. Ta je vključevala preizkus pomnjenja pri 59 parih, ki so bili v vezi že vsaj tri mesece:

Half of the couples were allowed to stay together, and half were split up, and given a new partner whom they didn’t know. Wegner then asked all the pairs to read 64 statements, each with an underlined word, like ‘Midori is a Japanese melon liqueur’. Five minutes after looking at all the statements, the pairs were asked to write down as many as they could remember. Sure enough, the pairs who knew each other remembered substantially more items than those who didn’t know each other. Wegner argues that when people know each other well, they create an implicit joint memory system – a transactive memory system – which is based on an understanding about who is best suited to remember what kind of things.

Torej pri ljubezenskih razmerjih ne gre samo za postopno spoznavanje in sprejemanje partnerja, ampak da preko ustvarjanja skupnega, transaktivnega, spomina krepimo tudi intimo v razmerju. (Iz podobnega razloga naj bi bilo tudi tako težko, ko gredo pari narazen: nič več ne debatirajo s partnerjem in preko razgovora z njim ne izoblikujejo več svojih stališč, zato se zdi, da so izgubili delček lastnega spomina, identitete). 

Še več, transkativni spomin začnemo ustvarjati že znotraj družine in vsakemu članu je implicitno dodeljena vloga, ki jo izpolni v vsakodnevnem življenju. Na mamo se obrnemo, ko nas zanima kaj iz otroštva ali iz družinske zgodovine; partner bo zagotovo vedel več o področju, s katerim se tudi poklicno ukvarja; otroci pa imajo tehnologijo tako ali tako v malem prstu in nam zato ni potrebno pridobivati novega znanja:

When new information arises, we know who should have responsibility for storing it. This is how, in a family, expertise emerges. The thirteen-year-old is the family expert on the computer not just because he has the greatest aptitude for electronic equipment or because he uses computers the most, but also because when new information arises, he is the one assigned, automatically, to remember it. Expertise leads to more expertise. Why bother remembering how to install software if your son, close at hand, can do it for you? Since mental energy is limited we concentrate on what we do best. Women tend to be the ‘experts’ in child care, even in modern, dual-career families, because their initial greater involvement in raising a baby leads them to be relied on more than the man in storing child-care information, and then that initial expertise leads them to be relied on even more for child-care matters, until – often unintentionally – the woman shoulders the bulk of the intellectual responsibility for the child.

Znanje se kopiči na znanju ali – če se pohecam – lenoba krepi lenobo. Vsi zagotovo vemo za ljudi, ki vztrajajo v zvezi iz navade, ne pa več iz ljubezni. Morda pa le ni nič narobe s tem, da ne želimo biti prepuščeni samim sebi. Pa naj mož skrbi za hišna popravila, žena pa naj bo družinski organizator, če si že bolje zapomni, kdaj ima kdo rojstni dan. Vsakemu svoje in od vsakega toliko, kolikor zmore.

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (23.-27.10.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

“Sem človek brez odgovorov. Včasih, ko je dovolj pozno, dovolj temno in dovolj tiho, postanem celo človek brez vprašanj.” (C. Kaufman)

SREDNJE

Video: ‘coffee nap’ – kadar ste zaspani, spijte kavo in pojdite dremat za 20 minut.

Ne gre brez sira? Zdaj se lahko izgovarjamo na znanost.

Ali res potrebujemo 7 ur spanja vsak dan?

Video: človeštvo čez 1000 let.

DOLGO

Kako je španski Inditex – bolje poznan po znamkah Zara, Zara Home, Bershka, Massimo Dutti, Oysho, Stradivarius, Pull & Bear, Uterqüe – osvojil modni svet in to skorajda brez oglaševanja in sodelovanja znanih oblikovalcev. Za primerjavo: trenutno ima Inditex okrog 5.900 trgovin po svetu (od tega 4.400 v Evropi in skoraj 2.000 samo v Španiji), medtem ko tekmeci krepko zaostajajo: Arcadia Group, lastnica Topshopa, ima 3.000 trgovin po svetu, H&M jih ima 2.500 in Mango 2.400.

Zakaj se prijateljske vezi z leti spreminjajo (žal, večkrat na slabše).

Avgusta se je mednarodna javnost seznanila z razsežnostmi dolžniške krize v Portoriku, ki so ga nekateri že razglasili za ‘ameriško Grčijo’. Na hitro: gre za območje ZDA z lastno samoupravo, ki ne zmore več poplačati 72 milijard dolarjev težkega dolga. (Portoriko ima sicer okrog 3,5 milijona prebivalcev, od tega jih kar 45,4 % živi v revščini.) Dokončni udarec je Portoriko doživel leta 2006, ko so se iztekle davčne olajšave za ameriška podjetja, ki so odprla tovarne na otoku. Sledil je že znan scenarij: množična emigracija domačinov v ZDA, zmanjševanje proračunskih primanjkljajev, dvigi davkov in višje obrestne mere. Vsi vpleteni so zagotovo navdušeni, sploh ker usoda Portorika zdaj zavisi od odločitve ameriškega kongresa.

Prvoosebna pripoved (z magičnorealističnim koncem) o življenju v Kolumbiji v času Escobarja.

Ekstradolgo (a zagotovo vredno branja): o umetni inteligenci (prvi del + drugi del).

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (20.-23.10.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

“Na poti do prave sreče nas najbolj ovirajo pričakovanja, ki jih imamo do prihodnosti.” (Lev N. Tolstoj)

SREDNJE

Kava: zdravilen napitek ali užitek, ki škodi?

Letalske družbe se na vso moč trudijo popestriti navodila za varnost, ki smo se jih vsi že naposlušali do sitega. Priznam pa, da so Novozelandci res zadeli žebljico na glavico.

DOLGO

Portret Lowella Wooda, 74-letnega astrofizika, računalniškega znanstvenika in samoizučenega paleontologa, ki velja za najbolj plodovitega izumitelja v zgodovini ZDA. Pred kratkim je prehitel samega Edisona po številu odobrenih patentov (teh je kar 1.085!), več kot 3.000 njegovih izumov pa še čaka na odobritev.

Romantični režimi: ruski ali ameriški oziroma kateri je pravi zame?

O tem, ali svetovna javnost ve resnico glede smrti Osame bin Ladna: v 4 letih in pol se je zgodba korenito spremenila vsaj dvakrat, nobena verzija pa se ne zdi pretirano prepričljiva.

Kako brati ruski roman, ki se odvija v moskovskem metroju. (Namig: vključuje veliko googlanja.)

Vedno zanimivo: zgodbice in prigode iz življenja Franka Sinatre.

Kaj se v resnici zgodi s trupli beguncev, ki jih Sredozemsko morje naplavi ob tunizijsko in libijsko obalo.

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (13.-20.10.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

“Svoje obljube prilagajamo pričakovanjem, držimo pa jih v skladu s svojimi bojaznimi.” – La Rochefoucauld

SREDNJE

Interaktivno: porast vina tekom zgodovine.

Fotoreportaža: rainbow gathering, srečanje ‘plemen’ (fotke: Matjaž Krivic, tekst: N’Toko).

Fotoreportaža: o vudu posvečencih v pretežno muslimanskem Senegalu.

Poznate koga, ki pravi, da bere Playboy zaradi dobrih člankov? Zdaj jim lahko celo verjamete. (Ali: ko se zgodi nepredstavljivo – Playboy, ki se je v preteklosti že večkrat izkazal za izredno napredno publikacijo, ne bo več objavljal fotografij golih žensk. Tu najdete odličen prispevek o tem, zakaj to ni zmaga za ženske.)

DOLGO

Intervju s Petrom Opeko, misijonarjem slovenskih korenin na Madagaskarju in večkratnim nominirancem za Nobelovo nagrado za mir. Skupnost Akamasoa je od leta 1990 priskrbela streho nad glavo 30 tisoč ljudem, tamkajšnje šole obiskuje več kot 13 tisoč otrok, ustvarili so 3.600 delovnih mest, letno pa skupnost razdeli okrog 5 milijonov obrokov.

Če gre verjeti statistiki, naj bi za rakom zbolel 1 izmed 2 moških in 1 izmed 3 žensk. (Sorodno: ali nošenje modrčka vpliva na možnosti, da ženska zboli z rakom na dojkah.)

O tem, da mladi ljudje nimajo daljnotožja, le dolgčas jim je.

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (9.-13.10.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

“Činjenica da se bol ne može izraziti riječima, samo urlicima koji su nerazumljivi, bila je prepreka koju još nije znala preskočiti. Trebalo je proći vremena da počne slikati, a zatim, još više vremena da naslika slike koje urlaju. Umjesto samih urlika. Umjesto objašnjavanja riječima.” – S. Drakulić, Frida ili o bolu, o Fridi Kahlo

SREDNJE

Video: kdo koga bombardira v Siriji – v razmislek za tiste, ki mislijo, da bi Sirci morali ostati doma in se boriti za svojo državo (ali pa zagovarjajo kakšno podobno neumnost) – in o android aplikaciji za begunce.

Video: Družba in znanost.

9 razlogov, zakaj je bil Krištof Kolumb pravzaprav velika baraba.

DOLGO

Prekletstvo Michelinovih zvezdic.

Newton in Leibniz, Edison in Tesla, Jobs in Gates, Messi in Ronaldo – kako je rivalstvo dvorezen meč. Dodajam še naslednji duhovit domislek iz istega članka: “V Italiji so imeli pod Borgijci trideset let vojne, terorja, umore in klavnice, toda ustvarili so Michelangela, Leonarda Da Vincija in renesanso. V Švici so imeli bratsko ljubezen, petsto let demokracije in miru – in kaj so ustvarili? Uro s kukavico.” (O. Welles) Per aspera ad astra.

O zgodovini ženske jeze: študije potrjujejo, da ženske večkrat občutijo jezo kot moški – v prvi vrsti predvsem nad pokroviteljstvom, zavrnitvijo in občutkom, da se jih zanemarja – in da jo občutijo tudi bolj izrazito kot moški. Obstaja nešteto pregovornih primerov ženske jeze (vreščeča partnerka, zmešana bivša, ‘feminaciske’), vendar družba ženskam še naprej odteguje eno najbolj prvinskih občutij, moškim pa se pravzaprav nikdar ne predoči, naj na žensko jezo gledajo bolj razumevajoče (saj so, roko na srce, večino prav vzrok ženske jeze).

Kako ateistični starši svojemu otroku razlagajo smrt.