Sedláček: Ekonomija dobrega in zla (2. del)

sedlacek

Spodaj je drugi del zapisa o Sedláčkovi knjigi. Prvi del se nahaja tukaj

Kot smo videli v prvem delu, je gospodarska rast dvorezen meč. Z njo pridejo inovacije in napredek, vendar obenem tudi narašča naša potreba po stvareh, ki niso nujne (za preživetje).

Naravno bi bilo pričakovati, da bolj, ko se stvari selijo iz kategorije potrebujem v kategorijo imam, tem bolj bi se mogla kategorija potrebujem manjšati. Temu navkljub ugotavljamo, da potrošnja ne vodi v potešitev naših potreb. Začuda velja prav obratno: čim več imamo, več dodatnih stvari potrebujemo. Od kje pa vendarle izvira ta nenasitna potreba po stvareh (novem mobilcu vsaki dve leti, boljši tablici in računalniku, hitrejšemu avtomobilu, novi garderobi, itd.)?

Sedláček piše, da naše potrebe naraščajo hitreje, kot jih lahko zadovoljujemo. Drugače povedano: včasih smo mislili, da več ko bomo imeli, manj bomo potrebovali in želeli. V resnici pa ne bomo nikdar potešeni, saj rast ponudbe ne bo nikoli ujela novega povpraševanja (tu Sedláček citira našega Žižka, da smisel poželenja ni uresničiti svoj cilj in doseči polno zadovoljenost, ampak se “kot poželenje razmnoževati”). Pri modernem človeku ne gre več samo za izpolnitev želja, ampak za “več in boljše želje”:

Lahko gremo celo tako daleč, da rečemo, da je nezadovoljstvo gonilo napredka in tržnega kapitalizma. (…) V naši nenehni želji, da bi imeli več in več, smo žrtvovali prijetnost dela. Želimo preveč in preveč delamo. Smo zdaleč najbogatejša civilizacija, kar jih je bilo, vendar smo tudi enako daleč stran od besede “dovolj” oziroma od zadovoljstva, če ne dlje, kot kadarkoli v značilno “primitivni” preteklosti.

Nezadovoljstvo je že v samem bistvu naše civilizacije (miti in zgodbe pa potrjujejo, da so se tega zavedali že v starih ‘neciviliziranih’ časih). Medtem ko nam je močna želja po napredku tudi v resnici omogočila napredek, pa je po drugi strani zadovoljitev vseh želja za “sodobne vernike v napredek” nezaželena – še več, je “gonilo napredka in tržnega kapitalizma”, kot pravi Sedláček zgoraj. (Zakaj je temu tako, spregovori tudi Renata Salecl v knjigi Izbira). Proces poteka namreč v obe smeri: vsa podjetja skušajo predvideti, kaj potrošniki želijo in potrebujejo, saj bodo tako ustvarila večji dobiček (beri: proizvesti tisto, za kar obstaja povpraševanje), hkrati pa nam oglasi v medijih kažejo, česa si pravzaprav moramo želeti. Ljudje pa se sizifovsko ženemo za cilji, ki se odmikajo hitreje, kot se jim družba sploh približuje. Mimogrede, ste opazili, da tudi točko sreče/blaženosti vedno vidimo samo v retrospektivi (namreč: srečo vedno opazimo šele, ko se nam je korist zmanjšala)?

Po eni strani sta kronično nezadovoljstvo in nemirnost koristna, saj nas silita k novim odkritjem in razvoju. Torej sploh ne gre za to, da bi se morali odpovedati vsej lastnini, ampak bolj za idejo, da sreča ponavadi pride kot stranski proizvod, če delamo nekaj dobrega. Resnično: včasih si je nevarno želeti stvari, ki si jih lahko želimo, kot nekje zapiše Sedláček.

Naj pa se za zaključek navežemo nazaj na rast. Če je Newton nekoč uporabil matematiko kot orodje, ki bi mu poenostavilo delo, danes ekonomisti počnejo ravno nasprotno: ustvarjajo model sveta in človeka tako, da bi ustrezal matematičnemu modelu. Kar je seveda absurdno že samo po sebi in velika potrata časa.

Sloveniji in svetu primanjkuje poglobljenega razumevanja kot tudi vizije za prihodnost. Gospodarska rast za vsako ceno je dandanes nekakšen sveti gral, nihče pa zares ne zna prepričljivo argumentirati, kaj sploh želimo preko nje doseči:

Pravo vprašanje zatorej ni, ali tržno gospodarstvo deluje ali ne. Pravo vprašanje (in resnično se to sprašujemo) je, ali deluje tako, kot želimo, da deluje. Vprašanje, ali nekaj deluje, je samo po sebi nesmiselno, če ni povezano s pomenom in namenom danega pojava. Samo glede na to lahko presodimo, ali nekaj (ne) deluje.

Silno preprosta ideja, ki bi jo lahko razložili že majhnemu otroku: če ne veš, zakaj nekaj počneš, je tvoje delovanje brez pravega cilja. Tako tudi gospodarska rast zaradi rasti same nima smisla: če se gospodarstvo stalno peha za višjo rastjo in tega niti ne zna utemeljiti, je to početje nesmiselno. Kot številni drugi ekonomisti pa tudi Sedláček na tem mestu predlaga, naj države spremenijo splošni cilj gospodarske politike, ki se naj glasi nekako takole: v času bogastva shrani presežke, da lahko tako preživiš primanjkljaje. Poenostavljeno rečeno: ko avto drvi po klancu navzdol, pritisni na zavoro, ne pa pospešuj (kakor smo počeli zadnja leta). Vse to se navezuje nazaj na reševanje evroobmočja v času finančne krize in predvidenimi ukrepi za prihodnost. 

Če ne vemo, kam želimo priti, se ne smemo čuditi, kam nas tavanje navsezadnje (ne) pripelje:

Občutek brezciljnosti se veže na občutek brezpomenskosti in brezdomnosti. Tek proti cilju se razlikuje od teka kot takega. Če tečemo zaradi teka kot takega (rekreacija), potem tečemo v krogu, kar je v redu, toda potem ne smemo biti presenečeni, da nismo ‘nikamor prišli’.

Če potegnemo črto, lahko rečemo, da je Sedláčkova knjiga Ekonomija dobrega in zla prvovrstna in se zlahka kosa s Pikettyjevo knjigo Kapital v 21. stoletju. Vsekakor je vredna branja in razmisleka, radovedneži vseh vrst pa nad njo ne bodo razočarani. Preostali pa že nestrpno pričakujemo prevod tudi Sedláčkove najnovejše knjige Lilit in demoni kapitalizma, kjer z Oliverjem Tanzerjem kapitalizem posedeta na freudovski kavč in ga psihoanalizirata. (Spoiler alert: končna diagnoza označi kapitalizem za globoko motenega.)

Advertisements

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (8.-12.12.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

‘Razumen človek se prilagodi svetu. Nerazumen vztrajno poskuša svet prilagoditi sebi. Zato je ves napredek odvisen od nerazumnih ljudi.’ (G. B. Shaw)

SREDNJE

10 misli za srečnejše življenje po Bertrandu Russellu.

Video: kako je nastal priljubljen grafit ‘Kilroy was here‘ v času druge svetovne vojne.

Video: ali bomo kmalu kar doma tiskali svoje obleke in čevlje na 3d tiskalnikih?

DOLGO

Ali je res, da so najboljše stvari v življenju zastonj, druge najboljše pa so nesramno drage?

105-urnem delovnem tednu na Japonskem.

Kako je nastala Márquezova mojstrovina Sto let samote, ki letos praznuje 50 let obstoja.

O zgodovini in prihodnosti bitcoina.

Sedláček: Ekonomija dobrega in zla (1. del)

sed

Brez dvoma: Tomáš Sedláček je človek izjemne intelektualne širine, kar je jasno vsakomur, ki se prebije skozi njegovo knjigo Ekonomija dobrega in zla. Spada med najbolj prodorne mlade ekonomiste na svetu in je zaželen debater in komentator. Pri 24 letih je deloval kot svetovalec nekdanjega češkega revolucionarnega predsednika Vaclava Havela, danes pri 38 letih pa je glavni makroekonomski analitik na češki centralni banki.

Kako je knjiga zašla k založbi Družina (!), ki jo je tudi izdala leta 2014, mi je neznanka, ki me hkrati navdušuje in sili v nasmeh. Še večja ironija pa se mi zdi, da so Sedláčkov doktorat, po kateri je knjiga nastala, zavrnili zaradi “vprašljivega znanstvenega doprinosa”, s čimer so verjetno ciljali na pomanjkanje matematizacije in laikom nerazumljivega žargona (namreč, kot lahko preberemo iz katerekoli recenzije te knjige, se Sedláček prepričljivo zavzema predvsem za to, da ekonomija ne potrebuje več znanosti in matematike, ampak več vsega drugega: filozofije, antropologije, kulture, zgodovine, itd.)

Sedláček pravzaprav poskuša narediti to, kar so ljudje počeli skozi vso zgodovino: svojo okolico poskuša razumeti s pomočjo zgodb in mitov. Prvi del knjige je tako posvečen iskanju ekonomije v mitih, religijah in znanosti, v drugem pa obratno, s čimer pa želi odkriti “sledi ekonomskega mišljenja v starih mitih in, obrnjeno, najti mite v današnji ekonomiji”.

V prvem delu navede 7 primerov različnih kultur in miselnosti ter jih preuči z ekonomskega vidika (mdr. Ep o Gilgamešu, Judje, antični Grki, krščanstvo, Descartes, Mandeville in Adam Smith). Med drugim se dotakne vprašanj kot: ali se dobrota splača z ekonomskega vidika? ali je “gospodarno”, da se dobro vedemo in za to prejmemo nagrado?; kakšen naj bo tip državne ureditve (glede na to, ali je človek dober ali slab po svojem bistvu)? ter ugotavlja, kakšen je odnos človeka do dela, dolga in bogastva skozi zgodovino.

Težko bi rekli, da je bila katerakoli druga ideja pomembnejša za ljudi kot prav ideja o napredku (o tem dvoreznem meču podrobneje v drugem delu). Kot piše Sedláček, je z Descartesom znanost prešla iz vprašanja zakaj na vprašanje kako (“premik od bistva k metodi, od smisla k orodju”):

Znanost je prežeta z dvomi. Znašli smo se v podobni situaciji kot pred Descartesom, ko je svetovno mnenje določala religija. Edina razlika je, da je znanost postala religija moderne dobe. 

Znanost naj bi tako nadomestila vero, saj velja za objektivno in preverljivo ter brez dvoma vodi v znatno izboljšanje človeškega materialnega stanja, hkrati pa jo nekateri povezujejo s sanjami o koncu pohlepa (v smislu: če bi vsi imeli dovolj, bi se razcvetelo vse dobro in bi bilo konec komolčenja; kot rečeno, več o tem v drugem delu). Iz enakega razloga tudi pričakujemo od ekonomistov, države in znanstvenikov, da zagotovijo rast in napredek ter nas tako vse skupaj popeljejo v nekakšen ‘raj na zemlji’. In res: od ekonomistov se brez oklevanja pričakuje, da razlagajo realnost, nudijo preroške storitve (napovedovanje kriz) in spreminjajo realnosti (blaženja posledic krize, večno pospeševanje rasti).

Edini izziv je zdaj prepričati vse državljane – ali pogane, ki ekonomsko še niso ‘dozoreli’ – o pravi (ekonomski) veri in jo izvoziti v njihove kulture. Ekonomska nebesa imamo na dosegu roke in jih želimo podeliti še drugim. In kot pri večini religij velja, da čim več pripadnikov ima, tem bolje gre njenim izvirnim oznanjevalcem. Zdi se, da mednarodna trgovina koristi revnim državam, toda razvitim vsekakor še veliko bolj.

(Mimogrede, spominja zgornji citat morda koga na Doktrino šoka Naomi Klein?)

Ekonomija kot “znanost brez vrednot” pa vedno znova odpove, saj preveč želi posnemati eksaktne naravoslovne vede (fiziko). Še več: znanost kot taka dandanes kljub napredkom ni postregla s poenotenimi znanstvenimi stališči niti metodami (ekonomisti se recimo ne morejo strinjati niti pri najosnovnejših vprašanjih!). Prevelik poudarek v ekonomiji se posveča matematiki, v ozadje pa se preveč potiska lastno človečnost in številne druge nepojasnjene dejavnike:

Današnja ekonomska antropologija je nenavadna zmešnjava. Ne spušča se v osebno moralo, ker bo nevidna roka trga osebne pregrehe že preoblikovala v splošno blaginjo.

Posledično smo tako dobili izumetničene modele, ki niso uporabni za realni svet in ignorirajo osrednje vprašanje dobrega in zla, s čimer smo ‘ostali slepi za najpomembnejše gonilne silnice človeškega ravnanja’, kot piše Sedláček. Z drugimi besedami: četudi je matematika močno in koristno orodje, vsekakor ne zadostuje, da bi razumeli človeško vedenje … in vendarle: “Nobenih dvomov, nobenih razprav. Vse je jasno: predstavljamo vam mehanski stroj Ekonomijo.”

Modeli bodo vedno nepopolni. Eden od vzrokov za to matematično nepopolnost je ta, da človeškega vedenja ni mogoče povsem vključiti v enačbo. Vedno bo obstaja vedenje, ki se ga ne da napovedati z nobenim modelom.

Vendar pa tedaj – in sploh tedaj! -, kadar se stvari zalomijo (kot v primeru nedavne krize ali pa morda tudi splošneje, kadar nam gre slabo v zasebnem življenju), zlahka prepoznamo pravi značaj stvari:

Ekonomija nam tudi veliko več pove o sebi, kadar pokaže svoje šibkosti, ne, ko je v polni moči. Bolje je lahko spoznamo, kadar je gola in ponižna, kot kadar prekipeva od ponosa in prezira vse razen sebe. Moč pogosto prikriva bistvo stvari, medtem ko jih šibkost razkriva.

 

Pri vsem tem najverjetneje niti ni vredno zastavljati vprašanja, ali smo zaradi višjega BDP-ja in materialnega izobilja bolj zadovoljni in srečnejši kot posamezniki. Več o tem pa v drugem delu, ki sledi kmalu. Vabljeni k branju.

 

Pripis: drugi del je na voljo in ga lahko preberete tukaj.

 

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (3.-8.12.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

‘Brez trpljenja se nič ne spremeni, še najmanj človeška narava.’ (C. G. Jung)

SREDNJE

Video: (nepričakovana?) povezava med ameriško agencijo za boj proti mamilom (DEA) in nakroteroristi.

Video: vietnamski otroci, ki živijo v delti reke Mekong.

DOLGO

Še kdo pogreša skrite komade na cedejkah?

Reportaža o Marku Zuckerbergu in kako se Facebook pripravlja na prihodnost.

Želja po zasebnosti še zdaleč ni tako samoumevna, kot bi si morda mislili. Težko je verjeti, da ideja o zasebnosti, kot jo poznamo danes, obstaja samo kakšnih 150 let. Še več: avtor trdi, da nam je transparentnost veliko bliže in da bo želja po zasebnosti v prihodnosti imela negativen vpliv na naše zdravje kot tudi kvaliteto življenja.

Ganljiva zgodba 16-letne Cheyeanne o življenju po strelskem napadu.

Zgodba o migraciji omanske družine v ZDA, težavah pri integraciji in večletnem čakanju na zeleno karto.

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (28.11.-3.12.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

‘Za moje pojme sem optimist – nima veliko smisla biti kaj drugega.’ (Winston Churchill)

SREDNJE

Interaktivno: kako oddaljen je Mars od Zemlje.

Foto: 10 najlepših knjigarn sveta.

Foto: 20 ameriških nacionalnih parkov v zimskem času.

DOLGO

Je prihodnost transplantacije v presajanju živalskih organov v človeško telo?

Zakaj nekateri pozabljajo imena novih poznanstev (in koristen trik, kako si jih vseeno lahko zapomnimo).

Zakaj nas pomanjkanje pogosto sili k večji ustvarjalnosti.

Kaj narediti v krizni situaciji, ko pride do streljanja? (Enako morbidno, a potencialno koristno: kako preživeti letalsko nesrečo.)

Še ena zgodba o tem, kako se lahko odpovemo vsemu, le internetu ne.