Prispevki, ki so vzbudili pozornost (27.-30.9.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

‘Ne smeš izgubiti vere v človeštvo. Človeštvo je ocean; če je nekaj kapljic morja umazanih, ocean ne postane umazan.’ (Mahatma Gandhi)

SREDNJE

Intervju s Putinom v oddaji 60 minutes.

Zakaj Japonci že majhnim otrokom pustijo, da sami hodijo po opravkih in uporabljajo podzemno železnico.

Zakaj Katalonija želi neodvisnost: zgodovinski, politični, ekonomski in kulturni razlogi.

Zanimiva zapornikova dilema med študenti, ki so soočeni z izbiro: ali prejmejo 2 ali pa 6 dodatnih točk ob končnem preverjanju, pri čemer nihče ne bo prejel točk v kolikor 10 % razreda izbere možnost 6 dodatnih točk. Rezultati niso tako presenetljivi, kot bi človek mislil.

DOLGO

6 destinacij (Nigerija, Črno morje, Tokio, Venezuela, Istanbul in Italija), 6 res prelepih in zanimivih fotoreporaž.

Miha Mazzini o sprejemu beguncev na socialnih omrežjih, prebrisani javni upravi in pomilostitvah.

Kokainomija: o nastanku in delovanju Escobarjevega kartela. Sorodno: reportaža in video (ta je sploh vreden ogleda!) o porasti heroina v ZDA.

Sram ob storjenih napakah in neuspehu

mmm

“Užaljen človek strašno težko prenese, kadar začnejo nanj vsi gledati kot njegovi dobrotniki,” se je zapisalo velikemu Dostojevskemu v Bratih Karamazovih. Na neki drugi točki dodaja: “Za to, da bi lahko vzljubil človeka, se mora ta skriti, brž ko pa pokaže svoj obraz, ljubezen umre.”

Ni skrivnost, da človek pogosto ne razume samega sebe, kaj šele drugih. Pehanje za uspehom načeloma proslavljamo in odobravamo, medtem ko še nisem slišala za človeka, ki bi lastne neuspehe prenašal dobre volje ali bil nanje ponosen. (Toliko torej o tem, da kar te ne ubije, te naredi močnejšega.) Tudi kadar v pogovoru pride do nesoglasja, najprej pomislimo, da je sogovornik neveden (češ, “ko bom predstavil svoje stališče, si bo že premislil”), potem ga označimo za idiota (“kljub istim informacijam, kot jih imam jaz, ne pride do istega zaključka – kakšen kreten!”), navsezadnje pa, ko se zavemo, da naš sogovornik ni neveden niti neumen, zaključimo, da sicer ve, da imamo prav, a vseeno zlobno “goni svoje”.

Malo stvari na tem svetu pa se primerja z občutkom sramu in krivde, ko ugotovimo, da se pravzaprav motimo mi. Morda ga preseže samo občutek velike razdraženosti, kadar se znajdemo v slepi ulici in nas življenje pomanjša, bližnji pa nam na vsak način želijo pomagati. Nemočnost pač ne pristaja nikomur.

Ko odraščamo, se neuspeh pojavlja kot nekaj nedvoumnega in javnega, starejšim pa se stiske mladih zdijo nepomembne in majhne (kaj pa je tisti cvek, neuspešen izpit ali če te simpatija ne mara – vse življenje je še pred tabo). Spodrsljaji niso nič manj redki kasneje – od tega, da se nam vic ne posreči ali pa nepazljivo zinemo kakšno skrajno neumnost -, vendar se osramoščenost in krivda ob neuspehih umakneta z oči drugih. Še do pred kratkim trdne vezi se skrhajo, saj te ljudje pustijo na cedilu (in ti razočaraš druge); razmerja propadajo; številni znanci, za katere mislimo, da so rojeni bebci, imajo lagodnejše življenje; mi sami pa pravzaprav nismo tista  ‘prekrasna in unikatna snežinka‘, kot so nam obljubljali.

Utrnila se mi je misel, da nas naše napake in pomanjkljivosti bolijo zato, ker (preveč) zaupamo v svojo pamet. Kako tudi ne bi, saj so nas vzgajali v veri, da se je smiselno zanašati samo nase in to kljub temu da vsakdo s pet minut časa lahko pride do sklepa, da je občutek sramu in nezadostnosti samo stvar naše nečimrnosti in prizadetega ega. Če na svoje življenje gledaš nekje z vesolja ali neskončnosti časa, so skrbi, občutek krivde in žalost povsem nepomembni, zato zanje ni vredno izgubljati časa.

Neuspeh je samo drugo poimenovanje za večino življenja: veliko stvari, ki se jih lotimo, se konča neuspešno, vsaj v naših očeh. Širše gledano, le peščica izbrancev živi takšno življenje, kot so ga sanjali kot mulci. Še uspešni in bogati ljudje se večinoma počutijo kot zgube, prav zato, ker imajo za seboj nešteto neuspehov (mi pa seveda zanje slišimo ob prvem uspehu in preklinjamo srečno zvezdo, ki jim je podarila neproblematično življenjsko pot, posuto z mavrico in konfeti). Vsi se motimo in vsi se počutimo nezadostne, nekateri imajo samo boljši PR, ki je plačan zato, da vzbuja slabo vest in nevoščljivost.

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (22.9.-27.9.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

“Toda poudariti moram, da je vesolje sestavljeno pretežno iz niča; da je tisto ‘nekaj’ le izjema. Tema je povsod; svetloba je tisto, kar je redko.’ (C. Sagan, Bogastvo znanstvenega izkustva)

SREDNJE

10 dejstev o naravnost absurdnem bogastvu narkokralja Pabla Escobarja.

Kaj bi se zgodilo, če bi najbogatejši posamezniki v neki državi podarili svoje bogastvo najrevnejšim? Presenetljivo malo.

Martin Shkreli je hudobec tega tedna (če je komu ušlo: Shkrelijevo podjetje je najprej odkupilo pravice za izdelavo zdravila, ki bi pomagalo bolnikom z oslabljenim imunskim sistemom, nato pa čez noč dvignilo ceno zdravila z $13,50 na $750 za tableto. Ljudje po družabnih omrežjih so znoreli od ogorčenja, Shkreli pa si tudi ni naredil usluge z aroganco, ki jo je prikazal.) Nekateri menijo, da je visoka cena zdravila ekonomsko povsem opravičena (po navedbah naj bi se povprečni stroški za razvoj zdravila gibali okrog $2.7 milijarde) in da je Shkrelijeva edina napaka, da je bil dvig cene sunkovit in ne postopen. Z drugimi besedami: njegov pohlep je bil preveč očiten. (Sorodno: članek o 400-odstotnem, a postopnem (!) dvigu cene injekcij epipen). Summa summarum: pohlep ni samo dober, temveč tudi zakonit.

DOLGO

VIDEO: skoraj vse, kar ste zadnje čase slišali in videli, je remiks remiksa.

O nastanku in razvoju trap glasbe, superpopularne mešanice hip hopa in elektronske glasbe.

Odlična Spieglova reportaža, zakaj Sirci ne bežijo iz države zaradi IS, temveč v večji meri zaradi režima Bašarja al Asada. (Med drugim: od januarja do avgusta letos so Asadovi vojaki ubili okrog 11.500 ljudi – IS okrog 1.800 -, med civilisti pa je vsaj desetkrat več žrtev zaradi napadov režimskih sil kot pa napadov IS. Kar je seveda priročno za IS, ki tako lahko išče rekrute med sirskimi suniti, nad katerimi vlada manjšina alavitov.) Če upoštevamo še neukrepanje medarodne javnosti in nejasne Putinove namere, je čedalje bolj verjetna razdelitev Sirije na dva dela … kar pa naj bi šlo na roke prav IS.

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (20.9.-22.9.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

‘Del one sem moči, ki vedno zlo želi, pa vedno prav stori.’ – Goethe, Faust. (V duhu včerajšnje predstave v Križankah.)

SREDNJE

Fotoreportaža: 13 let fotografiranja avtobusnih postaj v nekdanji Sovjetski zvezi.

Življenje je pot, ne poslovni načrt: kleč je v tem, da se začneš premikat (smer se že lahko prilagodi kasneje).

VIDEO: znano je, da je Kuba ena najslabše povezanih držav s svetovnim spletom. Zanimiva reporaža Voxa prikazuje, kako Kubanci s ‘tedenskim paketom’ ostajajo na tekočem s serijami, filmi, glasbo in appi.

DOLGO

 Zanimiv portret Elizabeth Holmes, najmlajše self-made milijarderke na svetu (trenutno šteje 31 let) in ustanoviteljice podjetja Theranosa, ki uvaja nove metode pregledovanja krvi (podjetje pa je ustanovila pri 19 letih).

Poročilo o namernem sprenevedanju ameriških vojakov glede zlorabe otrok v Afganistanu.

Razmislek Rebecce Solnit o vprašanju vseh vprašanj (za ženske): “Zakaj (še) nimaš otrok?” in o modernem receptu sreče po principu one size fits all. 

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (16.-20.9.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

‘Predolg je dan, da življenja ne bi utrudil, prekratko je življenje, da bi moglo dati smisel dnevu.’ (C. Zlobec)

SREDNJE

Video: zakaj točno je slaba drža škodljiva in kako jo izboljšati.

Kazen v višini 2.000-4.500 evrov grozi vsem, ki želijo beguncem, ki prihajajo v Slovenijo, ponuditi brezplačen prevoz do avstrijske meje oziroma čez mejo.

DOLGO

Kako temni internet vpliva in spreminja poslovne modele dilerjev po svetu. (Če ste prvič naleteli na temni internet, obvezno prečekirat tale TED govor!)

Preveden članek Spiegla v zadnji Mladini, ki analizira tihotapstvo beguncev – brezobziren posel s človeškim obupom, ki cveti predvsem zahvaljujoč nesposobnosti Evrope.

Štefančičev prispevek o tem, zakaj je delovno okolje (kot tisto v Amazonu) možno le zato, ker si megakorporacije to lahko privoščijo in jim tega nihče ne preprečuje.

Nepričakovano dober odgovor na Quori, kako izgleda vsakdan v kubanskem totalitarnem sistemu.

Zgodba C.J. Chiversa, ki zaradi svojega znanja o balistiki, vojnih taktikah in zanimivega stila poročanja velja za enega najboljših vojnih poročevalcev zadnjih 14 let (zdaj pa se je odločil umakniti z vojnih žarišč).

V iskanju ustrezne definicije

picasso

Poznate slaven citat Simone de Beauvoir, da se ženska ne rodi kot ženska, ampak to šele postane? Dobivam občutek, da je del družbe že prerastel to mišljenje, sploh tisti, ki je obseden z über-PC (politically correct) govorico (in zaradi katerega se številnim izmed nas pogostokrat obrača). Vse odkar je Bruce Jenner postal(a) Caitlyn Jenner in še Applova Siri opozarja, da je Caitlyn ženskega spola pa se je svetu sploh zmešalo.

Omenjena tranzicija se ni dotaknila le neenakosti med spoloma, temveč je zastavila pomembno vprašanje: kaj v današnjem času pomeni biti ženska? Kakorkoli jo namreč opredelimo, se ne moremo izogniti temu, da nekoga užalimo. Če žensko opredelimo po zunanjem izgledu glede na nek standard, ki ga sezonsko vsiljujejo mediji, smo seksisti; če se ženska ne brije pod pazduho in ne skrbi za zunanjo podobo, se vede ‘neženstveno’ in velja za možačo. Če jo definiramo kot osebo, ki lahko rodi potomce, izključimo tiste ženske, ki ne morejo zanositi ali pa se odločijo za posvojitev. Včasih ženske obsojamo, če kažejo preveč čustev ali pa jih označujemo kot brezčutne, če jih kažejo premalo. Zgražamo se nad tistimi, ki se odločijo biti gospodinje (češ, za to se pa sufražetke že niso borile!) niti ne razumemo tistih redkih, samozadostnih žensk, ki kariero postavljajo pred tradicionalno vlogo varuhinje domačega ognjišča.

Ob diskutiranju teh poant je moj fant pripomnil, da tudi moškega ne moremo definirati po bioloških, kulturnih, idr. kriterijih. Dam mu povsem prav. Moški so v isti meri (ali še celo bolj) podvrženi stereotipom. Če nič drugega, ima trikrat več moških kot žensk operacijo prilagodbe spola (gender reassignment surgery), to pa zagotovo ne zato, ker se ženskam godi tako dobro. Še vedno je bolj sprejemljivo, da ženske oponašajo moško vedenje in karakteristike kot pa obratno. Kot pravi Chimamanda Ngozi Adichie v enem boljših govorov na TED-u:

We define masculinity in a very narrow way, masculinity becomes this hard, small cage and we put boys inside the cage. We teach boys to be afraid of fear (…), of weakness, of vulnerability. We teach them to mask their true selves. (…) What if both boys and girls were raised not to link masculinity with money? What if the attitude was not ‘the boy has to pay’ but rather ‘whoever has more should pay’? (…) The more ‘hard-man’ the man feels compelled to be, the weaker his ego is.

Podobno velja za ženske, ki jih vzgajamo za polarno nasprotje moškega. Vendar pa žensk ne pomanjšuje in kategorizira samo družba, temveč to počnemo same od sebe in še posebej medsebojno. Resnično – če smo se razvili kot družba in se je položaj žensk izboljšal v zadnjih nekaj desetletjih, se naši koncepti o spolu zagotovo niso.

We teach girls to shrink themselves, to make themselves smaller. We say to girls: ‘You can have ambition, but not too much. You should aim to be successful, but not too successful, otherwise, you will threaten the man.’ If you are the breadwinner in your relationship with a man, you have to pretend that you’re not, especially in public, otherwise you will emasculate him. (…) We teach females that in relationships, compromise is what women do. We raise girls to see each other as competitors (…) for the attention of men.

Eden bolj vročih odzivov na zgoraj omenjeno transseksualno sago zavzema pozicijo, da transseksualnci ne smejo imeti pravice definirati, kaj pomeni biti ženska:

People who haven’t lived their whole lives as women, whether Ms. Jenner or Mr. Summers, shouldn’t get to define us. That’s something men have been doing for much too long. And as much as I recognize and endorse the right of men to throw off the mantle of maleness, they cannot stake their claim to dignity as transgender people by trampling on mine as a woman.
Their truth is not my truth. Their female identities are not my female identity. They haven’t traveled through the world as women and been shaped by all that this entails. They haven’t suffered through business meetings with men talking to their breasts or woken up after sex terrified they’d forgotten to take their birth control pills the day before. They haven’t had to cope with the onset of their periods in the middle of a crowded subway, the humiliation of discovering that their male work partners’ checks were far larger than theirs, or the fear of being too weak to ward off rapists. (…)
The “I was born in the wrong body” rhetoric favored by other trans people doesn’t work any better and is just as offensive, reducing us to our collective breasts and vaginas. Imagine the reaction if a young white man suddenly declared that he was trapped in the wrong body and, after using chemicals to change his skin pigmentation and crocheting his hair into twists, expected to be embraced by the black community.

… kar pa spet zveni kot poveličevanje (večinoma neprijetnih) izkušenj žensk. Menim, da ne bi smeli pristati na opredeljevanje spolov glede na neprijetne izkušnje, ki se tipično pojavljajo pri predstavnikih ene ali druge skupine.

Po vsem tem sem prišla do naslednjega zaključka: vse dokler nam je ob rojstvu določen spol, bodo neobhodno obstajale velike osebne stiske glede spola, žal pa ne bo prizanešeno niti z idiotskimi komentarji. Podobno kot ima (oziroma naj bi imel) vsakdo pravico do svobodne izbire poklica, veroizpovedi, partnerja, načina smrti in reprodukcije (vse so vsaj za moje pojme neločljivo povezane z nedotakljivostjo človekove zasebnosti in življenja), je povsem stvar posameznika, ali se opredeli kot moški ali ženska. In, seveda, da si ustrezno prikroji družbene definicije moški/ženska.

Prispevki, ki so vzbudili pozornost (13.-16.9.)

Nekaj zgodb, ki jih priporočam v branje:

kratko

“Če se [vprašanje] ne more rešiti pozitivno, se tudi negativno ne bo nikoli rešilo – saj poznate to lastnost svojega srca.” – F. Dostojevski, Bratje Karamazovi. (Človek se vpraša, zakaj sploh zgublja čas z nerusko literaturo.

SREDNJE

Članek, ki mi je dal misliti v zadnjih nekaj dneh, se dotika vprašanja regulacije drog. Potem ko je leta 2001 Portugalska dekriminalizirala tako mehke kot trde droge (in je bila pri tem razmeroma uspešna), se je morda končno okrepila miselnost, da je uživanje drog v prvi vrsti zdravstvena problematika in ne kriminalno dejanje. V Braziliji so na primer k problemu regulacije pristopili z logiko, da se ne sme kazensko preganjati posameznike, ki uživajo drogo za lastno uporabo, saj se na ta način spoštuje svoboda posameznika in njegova pravica do zasebnosti. Preprosteje rečeno, nihče ne bi smel biti kaznovan za svoja dejanja, če ta ne škodijo tretjim osebam. Morda kontroverzno, a vredno premisleka!

DOLGO

O Méxicoleaksu, mehiški verziji Wikileaksa, za katero predvidevam, da slovenski mediji še niso slišali (nisem namreč zasledila niti enega poročila na to temo). Tu je poročilo o korupcijskih škandalih, ki vključujejo nosilce najvišjih političnih funkcij v državi (npr. predsednika države, prvo damo in finančnega ministra, katere je sodišče prejšnji mesec razbremenilo vsakršne odgovornosti).

Razmišljanje Marcela Štefančiča o tem, zakaj Evropa ne sme pustiti, da bi begunce sortiral Bog, kaj šele trg.

O izumrtju aramejščine, Jezusovega jezika, ki je bil med 600 in 200 pr. n. št. razširjen od Grčije, Egipta, Mezopotamije in Perzije vse do Indije, danes pa ima samo še okoli 500 tisoč govorcev.

Ganljiva zgodba o 38-letniku z redko obliko Alzheimerjeve bolezni.

Za konec: kako v vrhunskem športu nič ni prepuščeno naključju: članek o najbolj znanem spalnem trenerju za vrhunske športnike, ki je svojo kariero začel v devetdesetih letih pri lokalnem nogometnem klubu (naključje je hotelo, da je bil to prav Fergusonov Man United).