Kako preživeti v poplavi informacij

info

Z zgornjim vprašanjem se ukvarjam že kar nekaj časa. Če se omejim samo na internetne navade: kolikokrat imamo odprto samo eno okence v brskalniku in kolikokrat preberemo vsebino posameznega članka v celoti? Iz pogovorov opažam, da ima večina izmed nas vedno odprtih več okenc in da smo zelo aktivni pri stiskanju control + D, češ, bom že prebral drugič, ko bo več časa in miru. Meje so postale nejasne, zabrisane: dopoldan nas prijatelji zlahka kontaktirajo na službeni mail, šef pa nas lahko pokliče na mobilnik tudi ob desetih zvečer. Vsi novi projekti in zadolžitve pa bi morali biti opravljeni že včeraj.

Je že res, da smo zaradi tehnoloških napredkov postali razvajeni in da vselej pričakujemo takojšje zanesljive informacije, ki pa naj ne bi presegale 140 znakov ter tako učinkovito in hitro povzele bistvo. Naš attention span je postal krajši od zlate ribice. (Kam to pelje preiskovalno novinarstvo in daljše reportaže je druga zgodba; zanimiv je tale članek o novinarjih, ki si vzamejo par mesecev ali celo let za svoje zgodbe, t.i. slow-journalism.)

Seveda ne bo nikogar presenetilo, da se načina branja vsebine na papirju in na internetu razlikujeta. Kadar beremo tekst na zaslonu, smo nagnjeni k povzemanju in iskanju ključnih besed: daljše kot so vrstice, bolj smo nagnjeni k temu, da samo preletimo tekst (bojda se več kot polovica obiskovalcev na posamezni internetni strani zadrži manj kot 15 sekund). Za razliko pa naj bi imele tiskane knjige nostalgično noto, zaradi česa bomo besedilo bolje razumeli in si ga tudi bolj zapomnili.

Vedno mi je šlo izredno na živce, ko med branjem neke internetne strani hkrati pregledujem še Facebook, lajkam in komentiram, odgovarjam na smse, iščem in loadam filme pa še berem časopise in revije (TV me še vedno ne gane kaj preveč), na koncu pa niti ne vem, kam so šle vse ure v dnevu. Ker ne verjamem v samoizgnanstvo z družbenih omrežij in interneta (ni to nekako pljuvanje v lastno skledo?), sem se ob začetku poletja vrnila k branju knjig. Prvi korak okrevanja je namreč prepoznati in priznati problem (baje). Vse skupaj je izgledalo kot nekakšen trening koncentracije: poskušala sem se osredotočiti na eno stvar, vsaj za par minut, in si prepovedala multitasking. Zveni sila preprosto, a kot je nekdo ugotovil že pred mano, je to strašno težko in mukotrpno, vsaj na začetku:

Most nights last year, I got into bed with a book — paper or e — and started. Reading. Read. Ing. One word after the next. A sentence. Two sentences.
Maybe three.
And then … I needed just a little something else. Something to tide me over. Something to scratch that little itch at the back of my mind— just a quick look at email on my iPhone; to write, and erase, a response to a funny Tweet from William Gibson; to find, and follow, a link to a good, really good, article in the New Yorker, or, better, the New York Review of Books (which I might even read most of, if it is that good). Email again, just to be sure.
I’d read another sentence. That’s four sentences.
It takes a long time to read a book at four sentences per day.
And it’s exhausting. I was usually asleep halfway through sentence number five.

In vendarle je sčasoma postalo bolje. Če merim svoj uspeh po številu prebranih knjig, sem bila razmeroma uspešna: 6 v juliju, 9 v avgustu (začetniška zagnanost pri novih rečeh, kaj naj rečem?). Če nič drugega, sem nadoknadila in nekoliko zmanjšala svoj virtualni kupček e-knjig, zaradi katerih moj Dropbox poka po šivih. Neuspešna pa sem bila po tej plati, da sem prebrala samo eno knjigo v tiskani obliki (pa še to je šlo za srbsko knjigo, na katero sem čakala skoraj dva meseca, na netu pa je ni nikjer). Rezultati so opazni in zares se mi zdi, da moja glava ne šiba več toliko od ene do druge stvari. Morda je pomagalo tudi beleženje prebranih knjig, izpisovanje pomembnejših poant in premlevanje prebranega, kaj pa vem.

Moj eksperiment je konec avgusta stopil v novo fazo: s polic sem preložila vse še neprebrane knjige, visok kupček pa naj bi me opozarjal, naj ne kupujem/loadam/berem (novih) e-knjig. Zaenkrat me še ni pretirano ganil: kaj pa naj, če septembra izide en kup novih knjig, na katere čakam že celo večnost? (Primeri vključujejo tole, toletole in tole knjigo).

Kakšna je torej samopredpisana rešitev? Z enim jedrnatim, a zelo prikladnim citatom, ki se čudežno lahko aplicira prav na vse težave in poraze:

Try again. Fail again. Fail better. (S. Beckett)
Advertisements

One thought on “Kako preživeti v poplavi informacij

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s