Loung Ung: Najprej so ubili mojega očeta

B0327_FirstKilled_D

Pred odhodom v Kambodžo decembra lani sem poskušala najti kak moderen kamboški roman. To se je izkazalo za precej težje, kot bi človek morda pričakoval – navajen pač na svet izobilja, kjer je vse dostopno z nekaj kliki. A vendarle obstaja dober razlog, zakaj je sodobna kamboška literatura tako rekoč neobstoječa.

Bilo je 17. aprila 1975, ko so v Phnom Penh, glavno mesto Kambodže, vkorakali Rdeči Kmeri. Ljudje so se jih sprva veselili, nedolgo zatem pa so Rdeči Kmeri izgnali prebivalce mesta na podeželje pod pretvezo, da bodo Phnom Penh napadli Američani. Tako se je začelo srce parajoče in za celoten svet sramotno poglavje, ki je privedlo v smrt četrtino tedanjega kamboškega prebivalstva (tj. okrog 2 milijona ljudi).

Leto 1975 je tako postalo leto 0. Dobesedno. Nova oblast je želela vzpostaviti novo, samozadostno agrarno družbo čistokrvnih Kmerov, v kateri ni prostora za osebno lastnino, religijo in vse, kar nas pravzaprav dela različne. Na mah so se zaprle šole in bolnišnice, denar je prenehal obstajati in prepovedano je bilo nositi uro in pisana oblačila, saj so znak zahodnjaške nečimrnosti. Inteligenca in napredek sta postala skrajno nezaželena, očala, ki vzbujajo vtis izobraženosti, pa so bila že zadosten razlog za smrtno obsodbo.

Takšno je ozadje resnične pripovedi First they killed my father (Najprej so ubili mojega očeta) avtorice Loung Ung. Skozi njeno zgodbo dihamo, vidimo in čutimo kot Loung, ki je ob prihodu Rdečih Kmerov stara vsega 5 let. Je druga najmlajša izmed sedmih otrok in kot številne družine tudi njena zbeži na podeželje. Družina mora še dodatno prikrivati svoje poreklo, saj je Loungin oče kot nekdanji policist nezaželen predstavnik prejšnjega osovraženega sistema. 

Kot mestni ljudje – ti so po mišljenju Rdečih Kmerov duhovno skorumpirani – morajo poprijeti za najnapornejša kmečka opravila. Celoten pridelek postane skupna lastnina, a je razdeljena neenakomerno, saj prav nekdanji mestni prebivalci dobivajo najbolj pičle odmerke hrane. (Bojda so si Rdeči Kmeri izposodili orožje in denar od Kitajcev, posojilo pa so nato vračali v obliki riža. Večina pridelka je tako šla na Kitajsko, Kambodžani pa so umirali od lakote.) Ker je kraja strogo kaznovana, ljudje ovajajo drug drugega, da bi dobili kakšen priboljšek in si tako olajšali životarjenje. Vsakogar, ki pa ne podpira ideologije Angkarja (tj. osrednje organizacije Rdečih Kmerov), čaka smrt na najbolj brutalen način (ker ni bilo dovolj nabojev, je mučenje dobilo grozljive razsežnosti).

Loungina zgodba teče iz slabega v slabše ter doseže nepredstavljivo. Z njenimi očmi vidimo ljubljen očetov obraz, poln razočaranja, saj ne more nahraniti in obvarovati svoje družine. Slišimo materin jok v nočeh, potem ko so vojaki odpeljali njenega moža (vsi pa vedo, da se ljudje, ki jih odpeljejo vojaki, ne vračajo). Čutimo modrice in okrvavljene rane starejšega brata, ko ga pretepejo čuvaji, saj si je drznil ukrasti nekaj koruznih storžev, da bi ublažil lakoto svoje družine. Boli nas Loungin sram, ko ta neke noči ukrade pest riža iz družinske shrambe, da bi ublažila bolečine v želodcu. Skupaj z Loung si zamišljamo tudi starejšo sestro Keav, kako povsem sama v drugem taborišču umira zaradi lakote in izčrpanosti, ležeča v svojem urinu in fekalijah, pomoči pa ne more dobiti, saj ni zdravil niti zdravnikov. Z Loung tudi hodimo pod žgočim soncem in iščemo sirotišnico, potem ko jo odslovi lastna mama – ta ve, da bodo njeni otroci preživeli le, če se družina razide. Z Loung ostanemo sami tudi tedaj, ko jo rekrutirajo za otroka vojaka in vcepljajo sovraštvo do Vietnamcev ter ko je kasneje skorajda žrtev posilstva. 

Vse to pred dopolnjenim 9. letom starosti. 

In vendarle človek enostavno ni narejen za poraz, kot je zapisal že Hemingway. Želja po preživetju (ki jo morda ‘podžiga’ tudi želja po maščevanju) je močnejša od strahu pred smrtjo:

My hate is so strong it feels alive. It slithers and moves around in the pit of my stomach, growing bigger and bigger. I hate the gods for not bringing Pa back to us. I am a kid, not even seven years old, but somehow I will kill Pol Pot. I don’t know him, yet I am certain he is the fattest, slimiest snake on earth. I am convinced that there is a monster living inside his body. He will die a painful, agonizing death, and I pray that I will play a part in it. I despise Pol Pot for making me hate so deeply. My hate empowers and scares me, for with hate in my heart I have no room for sadness. Sadness makes me want to die inside. Sadness makes me want to kill myself to escape the hopelessness of my life. Rage makes me want to survive and live so that I may kill. I feed my rage with bloody images of Pol Pot’s slain body being dragged in the dirt.

Če Loung pri življenju drži jeza in solze odganja kot znak šibkosti, pa zanjo jočemo mi, bralci. Prav ta občutek nemoči, prepleten s srdom in osuplim razočaranjem, kaj vse smo ljudje sposobni prizadejati drug drugemu, nas lahko zmrazi do kosti. Izgovor, da se to dogaja nekje daleč od oči (in zato nujno tudi daleč od naših src), biva na trhlih tleh. (Enako velja tudi za današnji čas, kadar zasledimo poročila s sirskega vojnega območja.)

Neizpodbitno je, da bi se takšne zgodbe dogajale tudi vsem nam, če bi se rodili v istem prostoru in času.

Knjiga First They Killed My Father je ganljiva in navdihujoča pripoved o neusahljivi želji po preživetju in si nedvomno zasluži slovenski prevod. Držimo pesti, da ga dobimo še pred filmsko upodobitvijo, za katero naj bi poskrbela Angelina Jolie.

* * *

Post scriptum. Priložnost videti Kambodžo, spoznati tamkajšnje ljudi in doživeti njihovo kulturo se je zame izkazalo kot nekaj najbolj nepričakovano lepega. Toplo priporočam tudi ogled filma The Killing Fields in dokumentarca Pol Pot’s Shadow. Želim verjeti, da bo Kambodžanom kmalu dana priložnost odkrito spregovoriti o skupni preteklosti. Eden od ljudi, ki si za to tudi aktivno prizadeva, je Tret Sambath, avtor dokumentarca Enemies of the People. Slednji je fantastičen prav zato, ker Tret kot domačin od svojih sogovornikov iztisne več, kot bi se kak tuj novinar sploh lahko nadejal. Kaj ni nekdo nekoč rekel, da ptice v zaprtih kletkah pojejo najlepše?

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s