Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

“Pravo znanje pridobiš, ko spoznaš, kako globoko je neznanje.” – Konfucij

SREDNJE

Video: nevihta na Hvaru.

Foto: med dvema svetovoma.

Video: govor na TED-u o tem, kako izgleda prihodnost preteklosti in novih tehnologijah branja starodavnih besedil.

DOLGO

Prva ilustrirana verzija Lolite Vladimirja Nabokova.

O slabih (in dobrih?) straneh vzvišenosti/domišljavosti.

Zaljubljenost kot kokain.

Sijajen intervju z ljubljanskim muftijem, najvišjim islamskim predstavnikom v Sloveniji, o percepciji muslimanske vere v evropskem prostoru in o tem, kako so vse monoteistične religije tudi monopolistične.

Toni Morrison o tem, zakaj je dobrota bolj zanimiva od zla.

V zagovor tehnologije in sproščenega brezdelja

Museumgoers taking photographs of the <i>Mona Lisa</i> at the Louvre, Paris, 2012

Težko je verjeti, da so bili ljudje še pred nekaj desetletji prepričani, kako bodo prihodnji rodovi živeli bolj ležerno: tehnološki napredek naj bi poskrbel za krajši delavnik (okrog tri ure dnevno, pa še to po lastni želji), ljudje pa se bodo lahko ukvarjali s stvarmi, ki jih resnično veselijo.

Takšna napoved se je uresničila le deloma, življenje pa je postalo vse hitrejše. Ljudje podcenjujemo število ur,  ki jih preživimo v digitalnem svetu, življenje brez pametnega telefona pa dandanes že nakazuje ekscentričnost, družbeno marginalizacijo ali starost.  Kot gnilo jajce, ki nekako ne paše zraven. Obenem nekateri mislijo, da digitalno življenje – poplava informacij in stalna motnja družbenih omrežij – ogroža refleksijo, ki jo dovoljuje tiho branje, istočasno pa nas sili h hitrejšemu in bolj površnemu branju. (Mimogrede, o preteklih revolucijah v branju zanimivo razglabljajo pri Nautilusu.)

Živimo v družbi, ki verjame, da hitrejše opravljanje stvari (s pomočjo tehnoloških pripomočkov) omogoča več prostega časa in s tem tudi kvalitetnejše življenje. Na ta način digitalna tehnologija implicitno obljublja krčenje prostora in časa. Vendar pa odgovor na čedalje zahtevnejši življenjski tempo in boljši izkoristek časa ni v večji hitrosti. Tudi porast takšnih in drugačnih appov za boljši izkoristek časa ter tehnološki napredek sam po sebi ni kriv za slabšo kvaliteto življenja. Še vedno imamo na voljo 24 ur v dnevu, 7 dni v tednu in 12 mesecev v letu. Tehnologija ne živi svojega življenja: tu je zaradi nas in se giba po krivulji, kot jo narekujejo želje in potrebe potrošnikov. Mi sami odločamo o svojem digitalnem življenju. Morda je čas, da odložimo svoje pametne telefone, nehamo slikovno ovekovečevati najmanjše pripetije v življenju in živimo v trenutku.

V zadnjih nekaj tednih, ko sem nehote opravljala nekakšen polovičarski digitalni detoks (beri: doma ni bilo interneta in televizije), sem na lastno pest občutila, da je brezdelje najboljši zaveznik ustvarjalnega razmišljanja. (Človek pravzaprav nima razčiščenega prav ničesar in že samo nevedenje zastavlja veliko vprašanj.) Na sorodno tematiko sem naletela tudi v knjigi Miljenka Jergovića z naslovom Buick Rivera, ki sem jo prebrala te dni (in jo, kot vse Jergovićeve knjige, toplo priporočam). Glavni protagonist Hasan Hujdur, bosanski izseljenec v Ameriki, razmišlja takole:

V Ameriki ljudje nikoli ne čakajo, da mine čas, niti ne vedo, kaj naj bi tako čakanje pomenilo. Vedno kaj delajo ali se s čim zamotijo, jedo, se učijo kitajščine ali, če so že v penziji, pripravljajo izpite za dopisni študij elektrotehnike. V prvem obdobju je Hasan Hujdur po tem vprašanju hotel postati Američan, (…) potem pa je sčasoma dojel, da čakanje pogreša in da se nič ne zgodi. Mine življenje, gredo leta, da jih človek niti ne občuti, pa se počasi začne nostalgično ozirati za vsem tistim, kar se mu je dobrega zgodilo, celo za tistim slabim in grdim, ker se mu tudi to sredi pobeglega časa zdi dobro. Ne mores živeti, če imaš izpoljen vsak trenutek; malo delaš, malo počivaš in malo spiš, toda veš za vsako sekundo, čemu je namenjena in kakšno funkcijo ima. Človek potebuje ure in dneve – nekateri potrebujejo leta – ki nimajo nobenega namena, ki se vlečejo počasi in nikakor ne minejo. Potrebuje dolgčas, ki se prenaša z lahkoto, in čakanje, da se nič ne zgodi, ko čas komaj mineva in samo na grozo fizikov ne ugasne. Poleni se in stoji, dneve se sonce ne pomakne dlje od poldneva, nobeno živo bitje se ne premakne in vse je tako, kot bi gledal travo, kako raste. Vedno je enaka, ali verjameš, da raste prav zdaj, ko čakaš nanjo in se ti zdi, da se je tudi njej ustavil in da se ne bo premaknil niti za sekundo, vse dokler se ti ne premakneš, dokler se ne odločiš, da je bilo dovolj in da je treba nekaj narediti. Ko je človek sam s seboj in ko iz glave vrže vsako skrb in moranje, izgine tudi čas. Tedaj lahko misliš, kar hočeš, ker je vsaka misel hitrejša od njega. Če ne bi bilo nečesa, kar te goni od znotraj, se ne bi nikoli več niti premaknil. Brez skrbi in moranja se nebeška telesa ne bi vrtela drugo okrog drugega in okrog samih sebe, človek se ne bi staral in ne bi pogrešal v prazno porabljenih let, tistih let, ko je nekaj poskušal, a se je izkazalo za nesmiselno, ko je prišel na cilj. Ni ti žal za dni, ko nisi delal ničesar, temveč si čakal, da mine čas, žal ti je za tista leta, ko si hotel nekaj od sebe. V izpolnjenih življenjih in naprednih družbah je čakanje trpljenje in ponižanje. Ne počutijo se dobro, če predoglo čakajo metro ali avtobus, vrste pred okenci jih spravljajo v norost in vsako nenačrtno zapravljeno uro obračunavajo, kakor da imajo taksimetre v glavi. Zato jim čas beži.

Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

“Resnica je kot religija: ima dva sovražnika, preveč in premalo.” – Samuel Butler

SREDNJE

Foto: potep po Švici in po Izraelu.

Zanimivo: perzijske vodne ure, ki so bile v uporabi že leta 500 pr. n. št.

DOLGO

O škodljivem mitu samozadostnega samotarja.

Zakaj ljudje ne (z)moremo odpraviti religije.

Tiskani popotniški vodniki so v obtoku vse od 19. stoletja, zdi pa se, da jih ob vse večji dostopnosti interneta in brezplačnih internetnih virih (kot sta na primer Google Maps, Tripadvisor) čaka neizbežen zaton.

Povprečen Američan prebere 5 knjig na leto, dva od treh Slovencev pa v enem letu v povprečju prebereta vsaj eno knjigo (kar je približno na ravni EU). Ne prav spodbudna statistika. A vendarle: če se človek odloči prebrati vsaj 10 strani na dan, bo na leto prebral 3.650 strani, kar nanese na okrog 13 knjig. Tu je 9 trikov, kako prebrati več knjig in tudi več odnesti od branja.

Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

“Bistvo življenja ni najti sam sebe. Bistvo življenje je ustvariti sam sebe.” – George Bernard Shaw

SREDNJE

Video: Zakaj so napajalniki za prenosnike tako vroči?

Video: kako je nastala avtomobilska osvežilna smrečica.

DOLGO

Zakaj simbol za srce (♥) ni prav nič podoben pravemu srcu?

Milijenko Jergović se v Mladininem intervjuju sprašuje, kaj bi se zgodilo, če sedem dni ne bi bilo elektrike in bi ostali brez telefonov: “Neverjetno je, kako se je človeška zavest preoblikovala z izumom mobilnih telefonov, računalnika in interneta. Danes se ljudem zdi, da je vse to obstajalo od nekdaj. Zdi se nam, da živimo v mladih državah. Slovenija in Hrvaška sta se osamosvojili na začetku devetdesetih let, kar je razmeroma pred nedavnim. Hkrati pa, če pomislimo, da smo leta 1991 tipkali na pisalni stroj, telefonirali samo od doma, se dogovarjali dan vnaprej, so se naše države osamosvajale v pradavnini. To je bila neka povsem druga civilizacija. Ni nenavadno, da tega ne razumejo otroci pri desetih ali dvajsetih letih, ki se dni pred računalnikom niti spominjajo ne. Čudno je, da se tega ne zavedamo niti mi, ki smo v teh dneh zelo intenzivno živeli. Če bi mi leta 1991 kdo rekel, da bom živel v časih, ko bodo ljudje zaljubljeni v svoje telefone, bi mislil, da je bodisi nor ali pa da bodo ti časi povsem premaknjeni. Pa poglejte, kako normalno se je vse skupaj zgodilo.” Veliko ljudi moti prav ta zasvojenost in nešteti so poslušali nekakšen tehnološki detox. Večina ga je sicer mukoma pripeljala do konca, vendar so se hitro vrnili na stara pota.

Življenje je prekratko za [X]. (Največkrat je X = bulšit.)

Ali bi starši svoje otroke morali podkupiti, da bi jedli več zelenjave?

Zadnjih 5 let Davida Bowieja + njegove slike.

Prekoračen limit za bulšit

photo-1441448770220-76743f9e6af6

Ljudje smo obsedeni z informacijami in želimo biti vedno na tekočem. Novice pogosto preverjamo takoj, ko se zbudimo in zvečer preden zaspimo, kadar nam je dolgčas in ko imamo kakšen prost trenutek med vsakodnevnimi opravili. Kadar česa ne vemo, se takoj posvetujemo z Googlom, po drugi strani pa konstanten dotok informacij na družbenih omrežjih mnoge spravlja v slabo voljo in nevoščljivost.

Vzporedno s tem pa se novice vse bolj osredotočajo na negativne dogodke: vsakodnevno poslušamo o naravnih katastrofah, ki so ubile toliko in toliko ljudi, o eksplozijah in napadih na drugem koncu sveta, o športnih dosežkih in smrti priljubljenih zvezdnikov. Aktivno spremljanje novic je postalo nujen predpogoj za modernega človeka, hkrati pa je tudi merilo, po katerem merimo razgledanost drugih. 

Po pravici povedano pa so vse te informacije povsem nekoristne na dolgi rok. Vse, kar pravzaprav dobimo od aktivnega spremljanja novic, je čedalje bolj zagrenjen in ciničen odnos do sveta. Mediji namreč ne poročajo samo o realnem svetu, temveč ga tudi soustvarjajo. Sploh slovenski medijski prostor človeka vedno znova spravlja v slabo voljo in kmalu dosežeš točko, ko si do grla sit vedno istih razprtij. Javni diskurz pogosto spominja na gostilniška prerekanja, kjer vpijejo vsi povprek in mlatijo prazno slamo. Če dobro pomislimo, je imel Vlado Miheljak še kako prav, ko je pred leti zapisal, da je slovenski politični prostor kraj, kjer se ves čas nekaj dogaja, a se nikoli nič ne zgodi in ne dokonča.

Zakaj bi si človek torej sploh želel biti na tekočem? In kako preživeti v poplavi informacij?

Čedalje bolj se nagibam k mišljenju, da morda za prebiranje novic velja: “Manj je več.” Nikakor se ne gre odpovedati vsem novicam, treba je biti samo bolj izbirčen, kje jih prebiramo. Čas je dragocena dobrina, ki je ne moremo dokupiti po potrebi. Torej je smiselno, da smo pozorni, kako preživljamo svoje ure in dneve. Morda velja, da manj kot prebiramo novice, ki bi skrbele za stalen dotok slabe volje, bolj svetel in neobremenjen (a ne nujno naiven!) bo postal naš odnos do sveta.

V dobi, kjer si vsi sposojajo (sposojamo?) miselnost drug drugega, bo naš čas bolje izkoriščen, če poskušamo sami izoblikovati svoja mnenja. Prav tako ni potrebe, da svoja stališča oblikujemo v enem dihu: prokrastinacija (oziroma odlašanje ali zavlačevanje po naše) zna spodbujati bolj inovativno razmišljanje. Zato raje hitimo počasi: stvari, ki jih želimo obvladati, ne prenašajo polovičarstva.

Kliki za vikend

Nekaj prispevkov, ki jih je vredno prebrati:

kratko

Nekaj za motivacijo v ponedeljek zjutraj pred službo: Oxfam poroča, da ima 62 najbogatejših milijarderjev  (torej, 62 posameznikov) toliko bogastva kot revnejša polovica celotnega svetovnega prebivalstva (tj. 3,7 milijarde ljudi). Poročajo tudi, da ima 1 % prebivalstva toliko premoženja kot preostalih 99 % skupaj.

SREDNJE

Foto: pravljična Moskva.

Video: kratka, poenostavljena razlaga izraelsko-palestinskega konflikta.

Video: Platonov kralj filozof kot idealen vladar.

DOLGO

Fotoreportaža: čarobna Indija.

Starejši odgovarjajo: Ali življenje mora imeti smisel?

Realistična zgodba za vse ženske, zakaj je vedno (!) pametno imeti “fuck off” varčevalni račun.

Razlogi proti kramljanju (in razlogi za). Sorodno: kaj ločuje zanimive sogovornike od dolgočasnih.

Kako internet spreminja naš način branja.